»Knjige kot pomočnice in spodbujevalke ...«
V razmišljanju, izdanem v esejistični zbirki Zgodovina branja, je znani izobraženec in knjigoljubec Alberto Manguel zapisal:
»Ko sem imel deset ali enajst let, me je eden mojih učiteljev v Buenos Airesu zvečer zasebno poučeval nemščino in evropsko zgodovino. Spodbujal me je, da sem se za boljšo izgovarjavo nemščine učil na pamet Heinejeve, Goethejeve in Schillerjeve pesmi, pa tudi balado \'Der Reiter und der Bodensee\' Gustava Schwaba. V njej jezdec v galopu prečka zaledenelo Bodensko jezero, ko pa se zave svojega podviga, na drugem bregu od groze umre. Pesmi sem se rad učil, nisem pa razumel, kako bi mi mogle koristiti. \'Delale ti bodo družbo, ko ne boš imel knjig, da bi jih bral,\' je dejal učitelj. Nato mi je povedal, da je bil njegov oče, umorjen v Sachsenhausnu, znamenit učenjak, ki je znal na pamet mnogo klasikov. Tako se je v koncentracijskem taborišču ponudil svojim sojetnikom za knjižnico, iz katere so lahko brali. Predstavljal sem si, kako na tistem temačnem, neizprosnem, brezupnem kraju nekdo pristopi k starcu s prošnjo za Vergilija ali Evripida, on pa se odpre na pravi strani in svojim bralcem, oropanim knjig, recitira davne besede.«
O branju kot eskapizmu, načinu, kako pobegniti iz neznosne (kot zgoraj) ali vsaj duhamorne resničnosti v umišljen svet, so bile zapisane že cele knjižnice. Toda Manguelove besede odpirajo še sorodno tematiko, ki je v današnjem izobraževanju zapostavljena, domala stigmatizirana. V mislih imam pomnjenje besedil.
V dobi, ko so ne le podatki, ampak tudi orjaški korpusi nacionalnih književnosti javno dostopni na spletu, pogosto slišimo, da je učenje na pamet preživeto in celo poneumljajoče. Da se tako ljudje naučijo zgolj papagajsko ponavljati vsebine, do katerih tako in tako lahko dostopajo z enim samim klikom, medtem ko bi se morali v resnici uriti v ustvarjalni sintezi in selekciji med preobilico podatkov in seveda književnih besedil. Prav gotovo je nesmiselno, da si otroci besedila mehanično vbijajo v glavo brez temeljitega vnaprejšnjega pogovora in razlage. (Pravim »otroci«, ker se človekova naravnost strašljiva spominska sposobnost z leti neizprosno zapira: pesmi, ki sem se jih naučila kot otrok, znam – morda z nekaj vrzelmi – še danes, tiste, s katerimi se trudim zdaj, pa kmalu pozabim, če jih ne ponavljam redno.) Toda ob primernem pristopu je takšno početje izjemno koristno. Četudi odmislimo dejstvo, da so ravno zapomnjeni citati pogosto ključ do besed, slovničnih zgradb in slogovnih tančin, ki so nam sicer že davno utonile v pozabo, je tu še razsežnost, ki jo omeni Manguel: po eni strani eskapizem, po drugi strani pa – morda nekoliko paradoksalno – moralna opora.
Najpreprostejši primer so bodrilni verzi, s katerimi si preganjamo žalost ali strah. V enem od humorističnih romanov Pelhama G. Wodehousa srečamo junakinjo, ki si daje pogum z recitiranjem verzov viktorijanskega pesnika Williama E. Henleyja. Zaradi kostne tuberkuloze so Henleyju pri sedemnajstih amputirali nogo pod kolenom in grozila mu je še amputacija druge (do tega na srečo ni prišlo). Njegova bolnišnična izkušnja ga je spodbodla k njegovi najbolj – danes pravzaprav edini – znani pesmi, ki je naknadno dobila latinski naslov »Invictus«, »Nepremagani«. Začenja se: »Out of the night that covers me, / Black as the Pit from pole to pole, / I thank whatever gods may be / For my unconquerable soul.« In konča z udarnim zagotovilom: »It matters not how strait the gate, / How charged with punishments the scroll, / I am the master of my fate: / I am the captain of my soul.«
Žebranje verzov o nepremagljivosti močnega duha torej Wodehousovi junakinji pomaga krotiti strah; takšen učinek je najbolj pričakovan in najlaže razumljiv. Marsikdaj pa učinek branja in premlevanja zapomnjenih citatov ni tako premočrten. Ko sem pri dvajsetih za leto dni odpotovala študirat v ZDA, me je sprva mučilo hudo domotožje, zato sem še sama preskusila Wodehousov recept za dviganje morale, a zaman. O tem, da sem kapitanka svoje usode, nisem dvomila, saj sem se sama prijavila za ameriško štipendijo, toda moja duša se ni počutila niti malo nepremagljiva. Pač pa so mi v raznih drugih mračnih trenutkih pomagali verzi, ki so na kongenialen način upovedovali moje lastne občutke: utrinki iz Emily Dickinson ali Christine Rossetti ali, konec koncev, Franceta Prešerna. Če je številnim Slovencem najljubša Prešernova pesem »Sem dolgo upal in se bal«, tega ne gre pripisati izključno njeni aforistični kratkosti in posledični obvladljivosti, temveč občutku, da na najpristnejši način zadene žebljico na glavico in izrazi čustvo, ki ga je verjetno izkusil vsakdo. Tako se knjige v človekovem spominu spet in spet izkažejo kot pomočnice in spodbujevalke – tudi na načine, ki so na prvi pogled presenetljivi.