Branje je čedalje večji privilegij
Verjetno ni bil še nikoli v zgodovini človeštva odstotek pismenih ljudi tako visok, kot je danes. Tudi knjig še nikoli niso tiskali v tako visokih nakladah (vsaj nekaterih) in prav tako še nikoli niso bile knjige tako pri roki. In vendar je branje čedalje večji privilegij, ki se ga zaveda vse manj ljudi.
Knjige so okna in vrata v nove svetove, je gotovo rekel že kdo pred menoj. Pogosto dajejo odgovore na vprašanja, ki si jih nismo postavili, ali nam zastavljajo vprašanja, za katera si moramo vzeti čas, čas za razmislek in za potapljanje sami vase, kjer lahko najdemo in izprašamo tistega otroka, ki so se ga stvari še dotaknile, ker ni bil naučen drugače in še ni znal računati, zato ni bil preračunljiv.
Eni tega ne verjamejo, drugi pravijo, da je vse skupaj neumnost, tretji na to, da bi knjigo vzeli v roke, niti ne pomislijo, zato se njihova pot nikoli ne začne. Sam sodim med tiste, ki hodijo po vedno novih poteh. In to je v svetu, ki je izrisan do zadnje podrobnosti in napolnjen z bolj ali manj nadzorovanimi dražljaji, velika sreča. Velika sreča, ker nisem ujetnik »tukaj in zdaj«; velika sreča, ker je življenje lahko polno novih začetkov, zanimivih poti, zapletov, razpletov in koncev, ki v resnici niso konci, prej novi začetki, razmisleki, ki odstirajo (ne vedno in ne nujno) drugačen pogled na stvari.
Ampak da ne bo pomote: knjige zame niso beg od tega sveta, prej nasprotno, so čas za spoznavanje sveta, vdihovanje različnosti in izdihovanje razumevanja. Na nas je, da knjigam in zgodbam v njih dovolimo, da se nas dotaknejo, nas primejo za roko in odpeljejo na kraje, za katere nismo vedeli, da sploh obstajajo, med ljudi v sosednjo ulico ali pa na drug konec sveta.
Priznam, berem zelo počasi. Ampak za to imam dober razlog. Pokrajine, ki se mi odpirajo za natisnjenimi besedami, nastajajo počasi, kot bi bil slikar slepega stvarnika. Slepi stvarnik govori, no ja, zapisuje besede, jaz po njih slikam. Tako nastajajo razkošne pokrajine, ki so namenjene vsem, a jih vsak bralec vidi po svoje. Iz odprtih knjig prihajajo ljudje, ki jim dajem podobe. Naslikam jim obraze, usta in jezike, da povejo, kar jim je namenil slepi oče, z glasom, ki ga ustvarim, kot bi bil skladatelj ali izdelovalec glasbil. In ta čudež se zgodi z vsako novo knjigo, z vsako stranjo, ki jo odprem.
Ne spomnim se, da bi bilo kdaj drugače. Zgodbe, ki sem jih najprej poslušal, kasneje pa bral in si ogledoval ilustracije ob njih, so se v meni razraščale kot živ organizem, vsako branje je prineslo nekaj novega. Zgodbe, deli zgodb, posamezni liki ali občutki so me spremljali ves čas, tudi med igro s prijatelji, kosilom z družino in v trenutkih, preden sem zaspal.
Zgodbe so ostale zapisane v tistem delu spomina, ki se hitro izključi, in v letih, ki so sledila, sem nanje pozabil. Ampak če danes odprem katero od slikanic, ki sem jih listal kot otrok, se v meni prebudijo podobe z vsemi občutki, ki so jih ustvarjale takrat, dolgo nazaj, ko je otrok brez sramu pokazal veselje in žalost, ko je bil zvedavi raziskovalec, ki bi hotel zlesti na najvišjo goro sveta in zaplavati z ribami oceanov, vse v eni sapi. Otroška domišljija je to dopuščala. In dopuščala je še marsikaj drugega, zaradi česar se je svet zdel lepši in zaradi česar gledam nazaj z dobrimi spomini.
Ne verjamem, da bi bil svet boljši, če bi ljudje več brali, in ne verjamem, da bi s knjigami lahko ustavili vojne, izkoreninili lakoto in bolezni. Verjamem pa, da lahko prav s knjigami ustvarimo trenutke, za katere nam ne bo žal. To je tudi razlog, da pišem.
Sebastijan Pregelj je pisatelj, ki je z romanom Na terasi babilonskega stolpa prišel v ožji izbor za nagrado kresnik (2009). Lani je izdal roman Mož, ki je jahal tigra, pred nedavnim pa je izšla njegova nova zbirka kratkih zgodb z naslovom Prebujanja.