Vojna terorja – deset let po 11. septembru
Pub v Portadownu na Severnem Irskem je bil prazen. Zdolgočaseni točaj je umival kozarce. Z žvižganjem se je pridružil Liamu Gallagherju, ki je odzvanjal iz zvočnikov. V Portadown sem prišel na pogovor s pripadniki Irske republikanske armade, ki se niso držali dogovora. Ker nisem imel boljše ideje, sem, čakajoč na prvi vlak nazaj proti Belfastu, naročil pivo. Naredil sem nekaj požirkov in se iz čistega dolgčasa ozrl proti televizijskemu sprejemniku v kotu pivnice.
Mlačno pivo mi je udarilo skozi nosnice.
Na CNN-u se je ugrabljeno letalo ravno zaletelo v severno stolpnico Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu. Južna stolpnica je že gorela. Iz nje so skakali ljudje. Čez nekaj minut se je sesula v prah.
Točaj je prisedel in me vprašal, kaj se dogaja. Rekel sem mu, da ne morem verjeti lastnim očem. Da vse skupaj izgleda kot film katastrofe. A vedel sem, da se dogaja nekaj, kar bo nepovratno spremenilo svet. In to ne na bolje. Ob tem me je obšlo močno vznemirjenje. Kot novinar sem čutil, da bo tisto, kar sem hipnotiziran opazoval od daleč, del moje »prihodnosti«. Da bo ta dan, 11. september 2001, zaznamoval milijone življenj.
Tudi moje.
Vsak televizijski kader je deloval kot vsesplošna vojna napoved. Svojo novinarsko prihodnost sem tedaj že nekaj časa, bolan zaradi občutka krivde ob opazovanju tragedij v Vukovarju, Sarajevu, Srebrenici in Mostarju, videl le v (proti)vojnem poročanju. Da bo napad na Združene države Amerike sprožil verigo tragičnih dogodkov, nisem niti malo dvomil.
Vrata pekla so se na stežaj odprla.
Čez dober mesec dni so Združene države skupaj z zavezniki začele vojno proti talibskemu režimu v Afganistanu. Talibi Američanom niso hoteli predati Osame bin Ladna, po mnenju Bele hiše vodilnega arhitekta terorističnega napada na New York in Washington.
Po uspešnem prepričevanju svojih urednikov sem odletel proti Islamabadu in se od tam nemudoma odpeljal v Pešavar, mesto ob afganistanski meji. Tam je potekalo novačenje borcev za »drugi krog« svete vojne.
***
Naslednjih deset let sem, največkrat v družbi fotografa in prijatelja Jureta Eržena, preživel v krajih in z ljudmi, katerih življenja so se zaradi 11. septembra temeljito spremenila. Moja knjiga je novinarsko pričanje o desetletju vojn(e) proti terorizmu.
Pričevanje o vojni terorja, ki je spremenila svet. In hkrati tudi pričevanje o pozabljenih konfliktih našega časa, ki so bili zaradi medijsko privlačnih vojn v Afganistanu in Iraku še bolj brutalni. Zato sem knjigo razdelil na pet večjih poglavij. Na prvo žogo nimajo kaj dosti skupnega, a neposredno izkustvo tragedije znotraj konteksta – in koncepta – geostrateških interesov je mogoče zares razumeti šele ob »razširjenem polju boja«.
Afganistan in Pakistan. Irak. Demokratična republika Kongo. Somalija. Sudan. To so države, kjer sem v zadnjem desetletju preživel velik del svojega časa. In države, ki so plačale najvišjo ceno posledic tako imenovane globalne vojne proti terorizmu, ki je zamajala obstoječa zavezništva in narisala nov geostrateški zemljevid sveta.
V teh državah in tudi drugod (Gaza, Kosovo, Indonezija, Maroko, Turčija, Libanon ...) sem se v zadnjem desetletju družil in pogovarjal tako z žrtvami kot z njihovimi krvniki.
Moja »novinarska tehnika« je zelo preprosta. Pogovarjati se s čim več ljudmi in biti kolikor se le da blizu.
Tako sem postal priča zgodovine. To je velik privilegij in izjemno odgovorna vloga. Priča je pravni termin. Kot novinar, kot priča si jemljem pravico obtoževati in celo obsojati. Zaradi tega sem imel na svoji profesionalni poti težave predvsem z ljudmi, ki svet opazujejo iz varne oddaljenosti. Ljudmi, ki verjamejo v zapisano in ne v izkustvo. Etika teoretikov – teoretika – je povsem drugačna kot etika izkustva terorja – teroretika.
Vojna terorja, ki je rdeča nit moje knjige, ni le razdejala Afganistana in Iraka. Spremenila je geostrateški zemljevid sveta. Zaradi križarske reotrike – in dejanj – ameriške administracije je vojna proti terorizmu radikalizirala del muslimanskega prebivalstva od Mavretanije do Indonezije. Kot učinek bumeranga je s terorističimi napadi v Madridu in Londonu obiskala Evropo. Velikanski stroški vojn v Afganistanu in Iraku so posredno prispevali k izbruhu velike finančne krize. Najprej v ZDA, potem po vsem svetu. Nepravične vojne so zahodni civilizaciji zaprle vrata tretjega sveta, ki je v zadnjih desetih letih dobil novega absolutnega vladarja – Kitajsko. Vojna proti terorizmu, v kateri sodeluje tudi Slovenija, je med drugim sprožila bližjevzhodno hladno vojno, a eden njenih ključnih ciljev – demokratiziranje Bližnjega vzhoda – niti približno ni bil dosežen. Nasprotno. Združene države in Evropska unija so v zadnjem desetletju le še utrdile svoje vezi z diktatorji na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki.
Marca 2003 so proti Bagdadu poletele rakete, na katerih je pisalo Operacija iraška svoboda. Bela hiša se je sprehajala po »osi zla« in izvažala demokracijo. Namesto svobode je Irak najprej doletela okupacija, potem pa še krvava državljanska vojna. Podobno neuspešno je bilo zahodno demokratiziranje Afganistana. Vojna proti terorizmu se je hvalila, da bo poskrbela za osvoboditev zatiranih ljudstev, v resnici pa je polje svobode še dodatno skrčila. Množice mladih, ki so se v zadnjih mesecih na ulicah Tunisa, Kaira, Maname, Sane, Damaska in Bengazija goloroke zoperstavili tiranskim režimom, so dokazale, da do resničnih družbenih in političnih sprememb lahko pride le od znotraj.
Protestniki na ulicah bližjevzhodnih in severnoafriških mest celotnemu svetu v živo predavajo o svobodi, demokraciji in miru. Oni so tisti, ki so porazili pokojnega Osamo bin Ladna in skrajno interpretacijo islama ter poskrbeli za pozitiven zgodovinski obrat. Podeliti bi jim morali Nobelovo nagrado za mir.
Hujšega poraza izvozniki demokracije ne bi mogli doživeti.
Avtor je besedilo povzel po uvodu naslovne knjige (Cankarjeva založba, 2011).
Boštjan Videmšek je prodoren novinar, ki se je specializiral za vojna žarišča od Kosova prek Konga in Somalije do Afganistana in Iraka. Pri Cankarjevi založbi je ravnokar izšla knjiga njegovih reportaž z naslovom Vojna terorja – deset let po 11. septembru: poročilo priče, ki je opremljena tudi s številnimi fotografijami Boštjanovega kolega na terenu – fotografa Jureta Eržena.