Ozvezdje Knjiga
Prav v teh dneh, ko prihaja poletje s polno močjo, berem knjigo Mateta Dolenca Ozvezdje Jadran. Njegove črtice me ponesejo tja, kjer so tudi moji najljubši kotički sveta – v tako imenovani Divji akvatorij med otoki Sušac, Biševo, Lastovo in Palagruža. Tam smem biti to, kar v resnici sem; preprosta človeška duša, ki polni svojega duha z mano, nebeško hrano, ki jo srka z morskega obzorja, iz sveta tišine, kjer le valovi in veter zmotijo nirvano, kjer črke, zapisane na papirju in zvezane v knjigo, oživijo.
In kaj je v resnici Ozvezdje Knjiga? Po hemingwayevsko si drznem zapisati, da ti knjiga da ali vzame marsikatero milost. Pa ne tisto negativno milost, o kateri moji stanovski kolegi, založniki, prepogosto govorijo; ne tisto milost, po kateri so ljudje včasih umirali za knjigo – danes pa hiramo tudi in prav zaradi nje; in ne tisto milost, po kateri objokujemo minljivost Gutenbergovega časa in nepripravljenost na vstop v silicijevo dobo.
Kot človek, ki živi s knjigo in literaturo, kot tisti, ki si domišlja, da pozna vse korake rojstva knjige – saj sem jih osebno podoživel kot založnik, knjigotržec, funkcionar na področju založništva – kot podjetnik in v zadnjem času tudi kot avtor, s tem pa deklič za vse, bom raje bistroumil o tisti mani, ki polni duha, bistri misli in podarja človeku dodano vrednost.
Glede knjig sem popolni konservativec. Navkljub lastništvu bralnika, iPada in še prenosnika se vselej nasmehnem, ko mi zmanjka baterije, ko stvar ne deluje, ko sveti sonce s tisto močjo, da na zaslonu preprosto ničesar ne vidim. Takrat vstopi v veljavo moja »bukva« na papirju in v platnicah. Vedno si privoščim nov izvod knjige, ga razdevičim na način, da si ga ogledam, ga ovonjam, otipam in končno prelistam. Potem se začne branje. Izbira naslova je odvisna od razpoloženja, od letnega časa, celo od vremena. Po navadi pa so to knjige, ki so povezane z morjem in mi pričarajo poletja skozi vse leto. Nedavno me je znanec zaustavil na teku in vprašal: »Kdaj pa na dopust?« Odvrnil sem, da sem tako rekoč vsak dan na dopustu. »Torej spet bereš ali kaj novega pišeš?« je bil še naprej zvedav. Ni bilo treba odgovoriti, saj tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da se s knjigo in ob njej laže biva na zemljici tej.
Svinčnik. Kje sem pa sedaj njega našel? Zelo je pomembno, to ošiljeno, najbolj enostavno pisalo na svetu. Z njim berem knjige, ne nadomešča knjižne kazalke, z njim nalahno označim tiste stavke, ki jih pozneje ponovno poiščem v knjigi, jih podoživim in sestavim zgodbo. Zato so moje knjige resnično bogastvo, so lastniške, zato se baham z njimi, so resnično intelektualno bogastvo nove dobe, na katerega sem ponosen. Znati brati ni enako kot biti opismenjen. Znati razumeti, kaj je bilo sporočilo, in pravilno sporočati naprej, znati poslušati in biti slišan; ups! to pa je tista mana, ki si jo zaslužiš šele, ko »prehodiš« desetine kilometrov knjižnih vrstic s svinčnikom v rokah.
Zato čas počitnic ni le čas velikega odmora, je tudi čas, ko smemo – zavedajoč se tudi pomena in zahtevnosti vseživljenjskega učenja – nevsiljivo pokukati v knjige in si na najbolj poceni način odpirati obzorja duha. S tega gledišča je vsaka knjiga prepoceni, vsaka debata o ceni knjige za tri ali pet evrčkov ponižujoča in bogokletna, statistična Visoka pesem knjižnične izposoje nepomembna, unikatna komisijska prodaja na visokih rabatnih obratih in maratonskih plačilnih rokih pa za v pozabo.
Dragi moji! V knjigah vsakdo izmed nas lahko najde svoj najljubši letni čas, in to skozi vse leto. Moj je poletje in načrti z njim, da sprejemam, da slišim, da znam biti pero. Vse moje knjige premorejo osebni žig, opremljen z besedo ex libris, na katerem je svetilnik, ki kaže pravo in varno pot življenja. Naj postaneta knjiga in zapisano v njej spet vrednota, naj postaneta stvar prestiža in postavljanja, ex genere in generem, predvsem pa naj ostaneta odličen razlog za druženje in sodelovanje.