Sveti smisel in prekletstvo knjige
Zakaj marsikdo piše? Ker nima dovolj značaja, da ne bi pisal (Karl Kraus).
V zdajšnji nuji sveta je potrebno: manj filozofije, vendar več skrbnosti mišljenja; manj literature, vendar več nege za črko (Heidegger).
Pisec mora vsekakor zaslužiti, da bi lahko eksistiral in pisal; nikakor pa ni treba, da bi eksistiral in pisal zato, da bi služil (Marx).
Kakšna neprecenljiva korist bi bila, ko bi na vseh področjih književnosti imeli malo knjig, toda izvrstnih (Schopenhauer).
Boljše je, da ljudje ničesar ne čitajo, kakor da si kvarijo še nerazviti okus (Cankar).
Ko kateri koli minister za kulturo začne besedičiti o poslanstvu knjige, ga je treba spomniti na Sokratovo mnenje o zapisovanju misli in občutkov. Največji mislec vseh časov namreč ni zapisal niti ene lastne ali tuje misli – njegove besede so zapisovali učenci; ohranjeno je največ Platonovih in Ksenofanovih zapisov. Menil je, da zapisovanje mrtviči miselnost, ter učil, da si je vredno misel treba zapomniti. Tako krepimo duha – je nenehno poudarjal.
Čeprav si težko predstavljam lastno hojo skozi življenje brez Platonove Apologije (Sokratov zagovor na sodišču) ali Aishilovega Uklenjenega Prometeja, Hölderlinovega Hiperiona ali Nietzschejevega Zaratustre, razumem, da bi bil človek brez zapisovanja misli in doživetij bistveno bolje duhovno opremljen in pripravljen za višje življenjske programe. Estetski dosegi na literarni stezi: Homer– Vergilij– Dante– Shakespeare– Goethe– Baudelaire – podobno je na vseh področjih človeškega ustvarjanja; arhitektura je morda najprepričljivejša – kažejo na nenehno redčenje duhovne substance človeštva.
Knjiga kot oblikovalka lepe človeškosti
To laže razumem, ker sem rojen in odraščal med ljudmi (gorska vasica v Bosni), ki so se »podpisovali« z odtisom kazalca. Ti ljudje (in tudi moji starši) pa so številne dileme vsakdanjika razreševali z mislimi, katere sem pozneje srečeval v klasični literaturi. Številne misli iz del Homerja (Beden je vsak strahopetni ... Tisti, ki eno govori, drugo misli, zasluži prezir), Ezopa (Tisti, ki pomaga lenuhu, ni dobrotnik, temveč bedak), Njegoša (Moraš skrbeti za čistost imena; če je treba, naj bo bojevanje; naj bo tisto, kar biti ne more), Andrića (Bednika je treba razbiti, se vzravnati in se vsakemu ponižanju upreti) so izgovarjali dobesedno in jih tudi živeli.
In zares, zamislimo se: ali imajo (so imele) več od Homerja, Njegoša, Prešerna ... starejše generacije (večinoma nepismeni), ki so si številne verze oziroma misli iz njihovih del zapomnile za vse življenje, ali točasni, znanstveno opremljeni posamezniki, ki vsako informacijo shranijo v žepni računalnik! Zapomnjena dobra resnica je delujoča – je del življenjskega programa posameznika. Z razširjanjem in prenašanjem na potomce se je v davni preteklosti izoblikoval duhovni ustroj človeštva. Etični kodeks, utemeljen v naravi človeka. Z odmiranjem generacij, ki so ta ustroj ponotranjile in živele, se človeštvo sooča z nevarnostjo razkroja večnih vrednot. Ta proces ves čas poteka, večji del človeštva je že v stanju razjedajočega obupa, lepa človeškost izginja.
Ali so misli iz klasične literature in filozofije, ki so našim prednikom pomagale pri osmišljanju življenja, lahko kažipot tudi danes? Dokler se ne razvije v neko drugo vrsto – tudi ta proces je zelo, zelo opazen – , se človek lahko življenjsko uresniči le znotraj duhovnega ustroja vrste. Zato je knjiga – pozor: redka dobra knjiga! – in umetnost nasploh – prava umetnost – najučinkovitejši dejavnik učlovečevanja človeka. Možnost za spoznavanje celote obstoja. Za doseganje življenjskega smisla.
Prav zato je za države in verske skupnosti, tiste torej, ki namesto spoznavajočih članov skupnosti, celovitih osebnosti, potrebujejo prestrašene in verujoče, bila knjiga od nekdaj moteča. Iz razumljivih razlogov pa se noben vladar ne upa prepovedati književnega ustvarjanja. In so doumeli: knjigo bodo častili, tudi denarno podpirali, resnično pa ubijali. Trdim, da v razvitem svetu že nekaj desetletij deluje temeljito razdelan program razgradnje umetnosti kot najzanesljivejšega življenjskega kažipota (ta »luksuz« si lahko privoščim, ker sem pojav celovito obdelal in trditev dokazal v knjigi Kam greš, Evropa). Tako knjigo, ki posameznika estetizira in učloveča, nadomešča tvorba v knjižni obliki, ki ogroblja in razoseblja.
Najhujši sovražnik knjige – knjiga
V naparfumiranem gojišču linearne evropske pameti pa je slovenska država sužnja z vnemo. Namesto brezplačnega zagotavljanja tistih redkih knjig, ki so – preverjeno – resnično svetilke v temi, država subvencionira bodoče knjige na podlagi vloge prijavitelja (mačka v žaklju), subvencionira pa jih stokrat več kot je resničnih ustvarjalcev. V stanju, ko tudi neizobraženi vedo, da so najbolj brane tiste knjige, ki žgečkajo nizke strasti in poživljajo surove gone, država z denarjem vseh nas trajno nagrajuje avtorje takšnih tvorb (knjižnično nadomestilo, nagrade itn.).
O neučinkoviti pisateljski asociaciji in kakovosti slovenskih pisateljev na splošno na tem mestu raje ne bi izgubljal besed, saj imamo kljub velikemu članstvu v Sloveniji le peščico avtorjev, ki so zmožni podoživeti strašnost razvoja človeške vrste, misli in občutke pa umetnostno ubesediti. Da »heroično simfonijo preurediš za dve flavti za sanjajoče kadilce opija« (Nietzsche), ni boljše formule.
Zato: ko se nam neki estetski banavz začne širokoustiti o poslanstvu knjige; ko nam družbeni odličnik, ki stvarnost vrednoti s kalkulatorjem v roki, začne opevati knjigo kot krepčilo duhovne samozavesti, se moramo zdramiti. Ozavestiti peklenski plan. In se s Cankarjevo Belo krizantemo in Nietzschejevim Zaratustrom odpraviti na kakšno gorsko kmetijo. V dolino pa se vrniti z okrepljeno resnično človeškostjo in razkrojevalcem duhovnega ustroja povedati, kar jim gre. V imenu knjige.