Nagrade za prevajalsko delo
V jesenskih dneh, ki vodijo k novembrskemu Slovenskemu knjižnemu sejmu, spet stopajo v ospredje različne književne in splošnokulturne nagrade. Poleg tega, da javnost opozarjajo na dosežke v kulturi in da prejemnikom vsaj za kratek čas prinašajo prepoznavnost in kajpada moralno zadoščenje, imajo v zadnjih letih tudi poudarjeno pragmatično vlogo: postale so že skoraj nujne priloge k prošnjam kulturnikov za subvencije, štipendije ali pravico do plačevanja socialnih prispevkov iz državnega proračuna. Tudi zato v krogih književnih prevajalcev pogosto slišimo pritožbe, da je nagrad premalo, saj vsakoletna peščica nagrajencev nikakor ne odzrcali dejanskega števila kakovostnih prevodov, ki so nastali v enoletnem obdobju. Sklenili smo raziskati, katere nagrade so prevajalcem pravzaprav dostopne, in prišli do zanimive ugotovitve: nagrad je na prvi pogled presenetljivo veliko, toda v praksi so zlasti splošnokulturna priznanja za prevajalce praviloma samo gradovi v oblakih.
V nadaljevanju predstavljamo nagrade, razdeljene v dve skupini: stanovske nagrade, tj. nagrade, ki jih podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, in nagrade drugih organizatorjev. Slednje se spet delijo v tiste, ki so namenjene in redno zagotovljene prevajalcem, in splošnokulturne nagrade. (Za vsako dopolnilo ali popravek bomo bralcem seveda zelo hvaležni.) Ob prvem branju se seznam zazdi kar obsežen:
Nagrade Društva slovenskih književnih prevajalcev
1. Najstarejša prevodna nagrada, ki jo podeljuje DSKP, je Sovretova nagrada, priznanje za posebno uspešne prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Poimenovana je po slovenskem klasičnem filologu in prevajalcu Antonu Sovretu, med drugim avtorju prvega integralnega prevoda Iliade in Odiseje. Prvič je bila podeljena leta 1963, doslej pa je Društvo podelilo že 79 nagrad, nazadnje leta 2015 Mojci Kranjc.
2. Sovretova nagrada sprva ni bila predvidena le za prevode leposlovja, ampak tudi za prevode družboslovja in humanistike. Ker pa so ti kljub velikemu pomenu in zahtevnosti po navadi ostali praznih rok, je DSKP zanje leta 2013 vpeljalo Jermanovo nagrado. Podeljuje se za posebno uspešne prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, imenuje pa se po uglednem filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu. Prvič je bila podeljena leta 2015, ko jo je prejel Matej Hriberšek.
3. Nagrado Radojke Vrančič DSKP podeljuje za posebno uspešne prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, in sicer prevajalcem do vključno 35. leta starosti. Nagrada je bila ustanovljena leta 2002; najprej se je imenovala priznanje za mladega prevajalca, od leta 2013 pa se imenuje po ugledni prevajalki in mentorici mladih prevajalcev Radojki Vrančič, najbolj znani po prevodu Proustovega romana Iskanje izgubljenega časa. Društvo je doslej podelilo 15 nagrad, nazadnje leta 2015 Andreji Kalc.
4. Lavrinova diploma, priznanje za pomemben prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, je v nasprotju z drugimi nagradami oz. priznanji, ki jih DSKP podeljuje za posebno uspešne prevode umetniških in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, namenjena prevajalcem iz slovenščine. Ustanovljena je bila leta 2003. Imenuje se po Janku Lavrinu, uglednem prevajalcu, literarnem zgodovinarju, esejistu, pisatelju in zaslužnem profesorju Univerze v Nottinghamu. Zadnji v vrsti nagrajenih posrednikov oziroma ambasadorjev slovenske literature in kulture je bil Pablo Juan Fajdiga leta 2015.
Nagrade drugih organizatorjev
1 Prevajalske nagrade
1.1 Veleposlaništvo Kraljevine Španije v Ljubljani je pred leti na pobudo tedanje španske veleposlanice ustanovilo nagrado esAsi (Španija v Sloveniji) za najboljši prevod iz španščine v slovenščino: vsako drugo leto je podeljena najboljšemu prevodu knjižnega dela iz španščine v slovenščino, torej pretežno uveljavljenim prevajalcem, v vmesnih letih pa je namenjena dosežkom mladih prevajalcev. Od uveljavljenih prevajalcev je nagrado nazadnje prejela Vesna Velkovrh Bukilica (2014), od mladih pa Sara Marina Virk (2015).
1.2 Lirikonov zlat je priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije 21. stoletja v slovenščino (vsako liho leto) in za prevode slovenske poezije 21. stoletja v tuje jezike (vsako sodo leto), ki ga od 2006/2007 podeljuje revija Rp. Lirikon21 na mednarodnem festivalu Lirikonfest. Leta 2015 sta ga prejela Daniela Kocmut in Andrej Pleterski.
1.3 Mednarodna nagrada IBBY Honour List – častna lista IBBY
IBBY, International Board on Books for Young People – Mednarodna zveza za mladinsko književnost, je bila ustanovljena leta 1953 v Zürichu. Danes ima sedež v Baslu in povezuje 72 nacionalnih sekcij. Vsaki dve leti sestavi častno listo in nanjo uvrsti izbor novejših mladinskih knjig, ki izstopajo v eni od treh kategorij: pisec, ilustrator in prevajalec. Kandidate predlagajo nacionalne sekcije; vsaka lahko predlaga po eno knjigo za vsako izmed treh kategorij. Od slovenskih prevajalcev so se doslej uvrstili na listo Vasja Cerar (2006), Milan Dekleva (2010), Boštjan Gorenc - Pižama (2012) in Tina Mahkota (2016).
2 Splošnokulturne nagrade
2.1 Državni nagradi: Prešernova nagrada in nagrada Prešernovega sklada
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, poimenovane po Francetu Prešernu, so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prve nagrade so bile podeljene leta 1947 na dan kulturnega praznika. Sprva so bile namenjene tako umetniškim kot znanstvenim dosežkom, toda že leta 1956 je zakon ta znanstvena področja natančneje opredelil, največja sprememba pa je bila sprejeta leta 1961. Odtlej so nagrade namenjene samo še umetniškim delom, razdeljene pa so na Prešernove (t. i. »velike Prešernove«) nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Število nagrad se je spreminjalo vse do sprejetja zakona konec leta 1981, s katerim je bilo omejeno na največ tri Prešernove nagrade in največ deset nagrad sklada. Zakonska sprememba iz leta 1991 jih je še dodatno oklestila na največ dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad sklada.
Večkrat slišimo, da je bil prvi in edini prevajalec, ki je prejel Prešernovo nagrado izrecno za svoje prevajalsko delo, Janez Gradišnik, vendar to ni točno: do leta 1961, torej do vpeljave dveh kategorij nagrad, najdemo na seznamu Vladimirja Levstika (1949 »za dobre prevode, zlasti za prevod Gogoljevega Tarasa Bulbe ter De Costerjevega Ulenspiegel in Lam Dobrin«), Antona Sovreta (1950 za prevod Homerjeve Iliade, 1956 za prevod Pisem mračnjakov in Platonove trilogije Poslednji dnevi Sokrata) in Mileta Klopčiča (1951 za prevod Puškinovih pesmi, 1961 za »pesniško in prevajalsko delo«). Res pa je po letu 1961 po polstoletnem premoru prejel »veliko Prešernovo« samo Janez Gradišnik (2008), in sicer »za življenjsko delo na področju književnosti, književnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovstva«. Podeljena je bila še več uglednim prevajalcem, npr. Milanu Jesihu, Janezu Menartu ali Miri Mihelič, vendar tudi ali kar predvsem po zaslugi njihovih izvirnih leposlovnih del.
Po drugi strani je nagrade Prešernovega sklada po letu 1961 dobilo več prevajalcev: Janez Gradišnik, Kajetan Gantar, Radojka Vrančič, Branko Madžarevič, Aleš Berger, Niko Košir, Drago Bajt, Marija Javoršek, Marjan Strojan. Opozarjamo pa, da sta jo po letu 1991, ko je bilo število teh nagrad omejeno na največ šest, dobila le dva prevajalca (Javoršek, 2013, in Strojan, 2015).
2.2 Župančičevo nagrado podeljuje Mestna občina Ljubljana (MOL) tistim ustvarjalcem s svojega območja, ki z izjemnimi stvaritvami pomembno oblikujejo kulturno življenje v MOL. Vsako leto se v prvi polovici junija lahko podelijo štiri nagrade. Ker na spletnem seznamu skoraj pri nobenem nagrajencu ni navedeno, za kaj jo je dobil, je težko ugotoviti, koliko nagrajencev jo je prejelo izrecno za prevode, vendar med imeni lahko izpostavimo Janka Modra (1967), Draga Bajta (1985) ali Aleša Bergerja (1993); bera je torej precej pičla.
2.3 Nagrada Dominika Smoleta se podeljuje za izvirno dramsko besedilo na tekočem Borštnikovem srečanju ali za prevod, dramatizacijo, jezikovno priredbo, lektorski dosežek itd. Ni podeljena vsako leto. Prejeli so jo npr. Aleš Berger (2007), Marko Marinčič (2009) in Tina Mahkota (2010).
2.4 Nagrada Zlata ptica je priznanje ustvarjalcem in poustvarjalcem za izjemne dosežke na različnih področjih kulturnega ustvarjanja. Prvič je bila podeljena za leto 1975 pod okriljem Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Od leta 1994 jo je podeljevala Liberalna akademija – združenje politično angažiranih intelektualcev – , nazadnje leta 2014 za leto 2013. Prejeli so jo maloštevilni prevajalci, npr. Branko Madžarevič (1977), Suzana Koncut (1997), Marko Marinčič (2000), Gašper Malej (2010).
2.5 Zlata hruška je projekt Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana. Od leta 2004 uredniški odbor, ki pripravlja Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, ovrednoti izdana otroška in mladinska dela ter tistim, ki izstopajo, podeli znak (nalepko) zlata hruška, da bi spodbudil branje ter širil in uveljavljal kakovost mladinske knjige. Ta nagrada seveda ni podeljena izrecno prevajalcu, vendar je pri tujih delih prav gotovo pomemben kriterij tudi kakovost prevoda.
Ko natančneje preučimo impresivni seznam možnih nagrad, se tako izkaže, da so splošnokulturne nagrade za prevajalce bolj izjema kot pravilo. Pa tudi pri izključno prevajalskih pogrešamo večjo diferenciranost: nevzdržno je, denimo, da se pri ocenjevanju za Sovretovo nagrado lahko znajdejo v isti vreči prevodi modernistične poezije, reglementirane antične poezije, romana iz 19. stoletja in še kake renesančne drame. Lahko torej samo upamo na večje prilive, ki bi omogočili večje število nagrad in s tem pravičnejše vrednotenje prevodov.