Nekaj zanimivejših dosežkov prevodnega leposlovja v letih 2014–2015
V četrtek, 22. oktobra, ob 19.30 bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev na svojem sedežu v Tomšičevi 12 v Ljubljani podelilo najvišje stanovsko priznanje za leposlovni književni prevod, Sovretovo nagrado. Za uverturo k tej slovesnosti želi društvena komisija za nagrade in priznanja (letos v sestavi Nada Grošelj, Tina Mahkota, Andrej E. Skubic, Nives Vidrih in Primož Vitez) opozoriti na nekaj izstopajočih dosežkov iz letošnje in lanske bere: na dovršene, obenem pa izjemno raznolike prevode, ki odzrcalijo vsaj del širokega razpona forme, tematike in sloga, s katerim se spopadajo književni prevajalci.
Najprej Društvo iskreno čestita svojemu dolgoletnemu članu, pesniku, pisatelju, prevajalcu in uredniku, akademiku Cirilu Zlobcu, ki je letos julija praznoval že 90. rojstni dan. Prvo mesto v njegovem bogatem prevodnem opusu pripada prevodom iz italijanščine, ki so ponesli med slovenske bralce dela znamenitih pesnikov (Dante Alighieri, Giacomo Leopardi, Salvatore Quasimodo, Giosuè Carducci, Eugenio Montale, Giuseppe Ungaretti) kot tudi prozaistov (Alberto Moravia, Curzio Malaparte, Giuseppe Tomasi di Lampedusa, Leonardo Sciascia). Svoj izbor iz pesmi Eugenia Montaleja, ki je leta 1976 izšel v zbirki Nobelovci, je akademik Zlobec za založbo Hiša poezije prav letos dopolnil z doslej neprevedenim deležem Montalejeve prve in najslavnejše zbirke Sipje kosti (Ossi di seppia, 1920– 1927), s čimer smo dobili prvi integralni prevod te zbirke. Sestavljajo jo doživete, tankočutno in z dovršenim občutkom za lepoto izrisane podobe obmorske pokrajine, ki v pesniku dramijo intenzivna čustvena stanja in premišljevanja; prevajalec jih je, tako zdaj kot pred štiridesetimi leti, prenesel v slovenščino z velikim posluhom za liričnost izraza in za vzgibe pesnikove misli. Posebej je treba opozoriti na ritmičnost in zvočnost izvirnika in prevoda: kot je zapisal sam prevajalec v spremni besedi (povzeti po spremni besedi iz zbirke Nobelovci), oblika Montalejevih pesmi v Sipjih kosteh najpogosteje temelji na jambskem metrumu, spremenljivi dolžini verza in rimah ali asonancah, ki pa ne sledijo strogim kitičnim shemam, temveč se v sozvočju z vsebino pojavljajo le na izbranih mestih. Rezultat, tako v italijanščini kot v slovenščini, je poezija, ki zaradi razrahljane forme deluje neutesnjeno in naravno, obenem pa izrazito ritmično in glasovno ubrano.
Od prispelih predlogov, ki so v celoti prvič izšli v zadnjih dveh letih, izpostavljamo primer poezije in primer proze. Izbrane pesmi Gregorja iz Nazianza, ki jih je izdal KUD Logos leta 2014 v dvojezični izdaji, v prevodu in z obsežnim spremnim aparatom Vida Snoja, pripadajo zvrsti poezije enako kot Sipje kosti, vendar nudijo popolnoma drugačno bralsko izkušnjo. Gregor iz Nazianza, kanonični vzhodnokrščanski teolog iz 4. stoletja, je predvsem v zadnjem obdobju svojega življenja napisal vsaj 17.000 verzov, ki so prvi obširnejši pesniški izraz pravovernega krščanstva v grščini. V njih je upesnjeval podobne vsebine, kot jih je obravnaval v svojih proznih delih, pri formi in medbesedilnih aluzijah pa se je navdihoval pri celotni tradiciji starogrške književnosti, začenši s Homerjem in predsokratiki. Izbor iz teh pesmi ali kar pesnitev, ki jih zaznamujejo himnično vzvišen slog, zahtevna filozofsko religiozna tematika in tudi specifično besedišče, je opravil in prevedel Vid Snoj v žlahtno patiniranem jeziku, ki se ne obotavlja posegati po novih skovankah. Ker pri filozofski poeziji ni pomembna le vsebina, temveč tudi njena natančna ubeseditev, je poiskal podoben kompromis, kakršnega najdemo v več prevodnih izdajah založbe KUD Logos: strogo reglementirano, klasično zgradbo izvirnikov (elegični distih, heksameter, jambski šesterec) je nadomestil z ohlapnejšo, vendar ritmično zgradbo, ki še vedno povsem prepoznavno zrcali prvotni metrum.
Od poznoantične poezije prehajamo k sodobnemu, pravzaprav še vročemu romanopisju iz leta 2013: k Švindlerju, špijonki in človeku z bombo (Cankarjeva založba, 2015), kot je Mojca Kranjc igrivo poslovenila naslov Der Fälscher, die Spionin und der Bombenbauer. Avtorja, švicarskega pisatelja Alexa Capusa, smo v prvi slovenski knjižni izdaji spoznali lani, ko je pri isti založbi v prevodu iste prevajalke izšlo njegovo delo Léon in Louise. Bralca, ki spremlja sočasno izvirno slovensko ustvarjalnost, utegne Švindler spomniti na roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah (Modrijan, 2014), saj obe deli zarisujeta življenjske poti treh med seboj nepovezanih zgodovinskih osebnosti. Capus opisuje tri predstavnike prve polovice 20. stoletja: umetnika Emila Gilliérona – »švindlerja«, ki je s svojimi svobodnimi rekonstrukcijami izoblikoval popularno, a ne povsem verodostojno predstavo o arhaični minojski umetnosti – , pevko Lauro d\'Oriano, »špijonko« z začetka druge svetovne vojne, in – prosto po Podbevšku – »človeka z bombo«, fizika Felixa Blocha, ki je sodeloval z Oppenheimerjem pri konstrukciji prve atomske bombe. Gre torej za besedilo, ki šviga po najpestrejših geografskih ter družbenih okoljih in strokovnih področjih, od atomske fizike do arheologije. Stalni podtok zgodovinskih, kulturnih in strokovnih aluzij, ki se včasih pritaji in včasih naraste, je zahteval velik študijski vložek od obeh, avtorja in prevajalke, vendar na to bralci izvirnika in prevoda po zaslugi okretne, elegantne in na videz lahkotne pripovedi zlahka pozabijo. Skratka, prevod, ki kompleksnost in jezikovno gibkost izvirnika verodostojno preslika v slovenščino.