»Pobliski« v bliskavici
Statistke, s katerimi bom tu in tam postregla v »jubilejni bilanci«, kažejo, da je prvi Buklin »Poblisk v prevode« napisala Miriam Drev novembra 2009. Zapisi, ki že od začetka nastajajo v sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), bodo torej praznovali šest let obstoja. To ni ne okrogla številka (petico smo, bog nam odpusti, zamudili) niti ne presunljivo dolgo obdobje, ki človeka sili v pridevnik, s katerim bi rubriko označil za »tradicionalno«. V uradniškem merilu je rubrika kvečjemu dovolj zrela za resnejše konkuriranje na državnih razpisih.
Ko sem torej razmišljala, o čem pisati, in mi je najprej na misel padel letos preminuli Günter Grass, sem prej kot na njegove slovenske knjižne prevode (vsekakor vredne ponovne obravnave) pomislila na prevajalsko polemiko o Grassovi noveli Mačka in miš v prevodu Štefana Vevarja, objavljeni leta 2001 v reviji Literatura, ki jo v svojih arhivskih gradivih hranim pod samovoljnim delovnim naslovom »Al\' prav se reče ud al\' kurc«. Ne da bi ponovno pogrevala debato in sodila o zapisanem, mi je slednja ponudila tematski vzgib za pričujoči razmislek. Vrnila sem se namreč k vprašanju o nujnosti in (z)možnosti slovenske prevodne kritike, ki naj bi jo vsaj delno in zaradi znakovne omejitve žal tudi površinsko gojila rubrika »Pobliski v prevode«. Načelno dilemo skorajda slehernega prevajalca, ki se je poskusil v pisanju »Pobliskov«, in hkrati njeno salomonsko rešitev je nakazal že Srečko Fišer, ko je zapisal: »Kako na prostoru, ki mi je odmerjen, res kaj povedati ne o enem, celo o dveh knjižnih prevodih? Ne biti krivičen ljudem, ki se, pogosto v nemogočih rokih, trudijo za plačilo nekje med nizkim in bednim? Odločil sem se biti zavestno zelo parcialen. Vzel bom samo prav kratek odlomek. Eno samo poved.«
In kaj lahko ena sama poved pove o celoti? Če ob tem pomislim na vešče prevodoslovce, ki se zavzemajo za celostno vrednotenje, »kompleksno razumevanje prevodne rešitve« (Š. Vevar) in »globalni smisel besedila« (M. Ožbot), je mikrostrukturni, s tem pa parcialni izplen »Pobliskov« nekoliko uboren. Kakšna je torej dodana vrednost, s katero bomo zagovarjali trajni obstoj rubrike? Ne nazadnje Bukla od svoje prve številke prinaša tudi pregled prevodne produkcije, ki najbrž že z ured niškim izborom obravnavanih knjig in kategorizacijo po žanrih vsaj delno opravlja funkcijo sita. Sploh če za trenutek odmislimo oglaševalske predstavitve in ob tem upoštevamo dejstvo, da v skladu s podatki Statističnega urada RS pri nas na leto izide okrog 1400 leposlovnih del, od tega približno 700 prevodov.
Pomembnost »Pobliskov« lahko zagovarjamo vsaj v dvojem: vrednotenjski zapisi se poskušajo bolj ali manj uspešno dvigniti nad sicer zgolj vsebinske povzetke predstavljenih knjig – ob čemer se je pač treba zavedati omejitve formata publikacije in ga bržkone sprejeti – , njihovi avtorji pa so uveljavljeni strokovnjaki, teoretiki in praktiki s področja literarnega prevajanja, ki jim kaže zaupati. V šestih letih je rubrika po približni oceni (če računamo povprečno po 2 knjigi v 5 od skupaj 7 številk na leto) izpostavila najmanj 60 knjig s področja prevodnega leposlovja, predvsem iz zahodnoevropskih jezikov, pri čemer vodi angleščina. Glede na zvrst besedila je bila največkrat ovrednotena proza, ki ji je sledila poezija, tematizaciji dramatike in mešanih žanrov je po redkosti sledila le še otroška in mladinska literatura, ki je tudi v literarni kritiki izvirnih del slabše zastopana.
»Pobliski« pa se dotikajo tudi drugih prevajalskih tematik – od statusnih dilem do predstavitev prejemnikov prevajalskih nagrad in strokovnih, žal manj vidnih publikacij, ki ponujajo izčrpnejše razprave o prevajanju. Poleg tega gre tudi za žanrsko raznolika besedila – od kratkih pobliskov do kolumnističnih samorefleksij. Če jih presojamo z znanstveno metodologijo, jim lahko pripišemo marsikako pomanjkljivost, ne moremo pa jim odreči strokovno-publicistične vrednosti, ki v naj žlahtnejšem smislu »popularizira« prevajalsko delo. Žaromete namreč usmerja v prevajalca kot soustvarjalca besedila in v sam proces prenašanja jezikovno-kulturnih prvin iz izvirnega v ciljni jezik, s tem pa kvečjemu odpira problemska polja prevajalskih dilem, čeprav ne sme in noče ponujati subjektivnih (instant) rešitev.
Doslej so pisci večinoma sledili maksimi »o slabem je bolje molčati« in so izpostavljali predvsem po kakovosti izstopajoče prevode, ki so jih ocenili s klasifikatorji »vrhunsko«, »zelo dobro« ali »kakovostno«. Čeprav se morda od »Pobliskov v prevode« mrhovinarsko pričakuje, da posebno sočno razsujejo kakega neuveljavljenega začetnika (na te se je namreč najlaže spraviti), zapisi (k sreči redki) v tej maniri le malo povedo o celoti. Če se vrnem na obsežnejše prevajalske polemike, ki so se po letu 2000 odpirale v najrazličnejših revijah, opažam, da že te kljub večjemu zamahu in obetavnim strokovnim nastavkom zvodenijo v osebnih obračunih, zamerah in diskvalifikacijah, ki jim sledi obmetavanje s stavki in dlakocepstvi na mikrostrukturni ravni, ob čemer na koncu po navadi izpuhti še vsa profesionalna kritiška etika. Relevantna informacija o odlikah in šibkostih določenega prevoda se namreč oblikuje šele v preseku vseh polemičnih odzivov, za kar pa sta potrebna prostor in kondicija.
Če potlačimo težave s honorarji (predvsem pri nesubvencioniranih knjigah), avtorskimi pogodbami ter plačilno nedisciplino in tegobe DSKP s krčenjem državnih sredstev in ukinjanjem strokovnih pristojnosti pri podeljevanju prevajalskih štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila, kar zahteva izčrpnejšo obravnavo, bi rada zaključila bolj optimistično. Prevajalci so v zadnjih petnajstih letih »napredovali« vsaj v smislu t. i. visibility (vidnosti, o kateri govori Evropski svet združenj književnih prevajalcev CEATL): prilezli so na naslovnice knjig, v resnih medijih se jih ob predstavitvah prevodnih del pogosteje omenja, imajo svojo knjižno zbirko Studia translatoria in revijo Hieronymus. Od leta 2014 pa so po razsvetljeni odločitvi upravnega odbora DSKP v konkurenci za Sovretovo nagrado izpostavljeni tudi nominiranci. To potezo je po več kot petdesetih letih podeljevanja osrednje stanovske nagrade treba še posebej pozdraviti, saj se mora vsakokratna komisija za nagrade, kot upamo in verjamemo, vestno spopasti z relevantno prevodno produkcijo vseh leposlovnih žan rov, ki, tudi če izvzamemo trivialno literaturo, po količini presega produkcijo, ki jo prebirajo posamezne komisije za izvirno literaturo. V ta sklop prevajalskih »dosežkov« pa nedvomno spada tudi pridobitev Bukline rubrike »Pobliski v prevode«, ki ji ob tej priložnosti želim bleščečo in iskrivo prihodnost.
Tanja Petrič je literarna kritičarka, prevajalka iz nemščine in urednica. V slovenščini so med drugim izšli njeni prevodi del M. M. Flašar, B. Groysa, F. Hoppe, F. Mayröcker, R. Menasseja, B. Vogla, R. Wagnerja, M. Wirza idr. Poleg neevidentiranih ustnih pohval je za prevode poezije prejela Lirikonov zlat (2011), za kritiško delo pa Stritarjevo priznanje (2015).