E-knjige v slovenščini: luč na koncu tunela?
Branje knjig na e-bralnikih, tabličnih računalnikih in pametnih telefonih je pri nas že prisotno, vendar še vedno sveže in vznemirljivo področje, ki nestrpno čaka na naslednji korak – (množično) ponudbo slovenskih e-knjig. V sosednjih državah (tudi na Hrvaškem, ki ima že dve trgovini za e-knjige) je trg za ponudbo že poskrbel, v Sloveniji pa v tem trenutku povpraševanje bralcev po e-knjigah v slovenščini že močno presega ponudbo, kar marsikoga spravlja v slabo voljo, če že ne v obup. Bralnih naprav za e-knjige (če štejemo le tablice in e-bralnike) je zagotovo že nekaj 10.000, skoraj popolnoma nerazvit pa je knjigotrški sistem za e-knjige – tako kar se tiče prodaje končnim kupcem kot knjižnicam, pri tem pa so na izgubi tako bralci kot založniki, saj se kupci e-knjig zatekajo v tuje knjigarne elektronske knjige, kjer v glavnem kupujejo knjige v tujih jezikih.
V Sloveniji imamo zaenkrat le nekaj poskusov, ki v glavnem ponujajo »klasiko« z že pretečenimi avtorskimi pravicami, ne pa tudi sodobnega domačega in predvsem prevodnega leposlovja in humanistike, vključno s prodajno privlačnimi naslovi. Razlogov, da se v tem segmentu še ni pojavila vodilna in razširjena e-knjigarna, je več, nobeden od njih pa ni usoden in skrajni čas je, da jih presežemo. Vsakršno zastraševanje in zavajanje deležnikov na slovenskem knjižnem trgu v zvezi z e-knjigo je zato popolnoma nekonstruktivno.
Ena ključnih težav pri nas je zagotovo (še) premajhna ponudba e-naslovov in posledična bojazen pred nerentabilnostjo tehnološke investicije v prodajo e-knjig. Še enkrat, taka investicija ni vrtoglava, največji strošek je DRM zaščita (ki je glede na stopnjo piratstva in zlorab v tem delu sveta žal neizogibna), kjer pa si ni treba ničesar izmisliti na novo, temveč le uporabiti sistem, ki je vodilni na svetu na licenčnem področju in ga že uporablja večina e-knjigarn v tujini. Argumenti o milijonu evrov za e-knjigarno kot si jo želimo, so neumestni (Amazon namreč že obstaja), cena tehnologije, ki omogoča tudi učinkovite platforme za e-knjige, stalno pada, še posebno v času računalništva v oblaku, in »lokalizacija« odlično delujočih tujih platform na slovensko okolje je le še stvar izbire. Veliko resnejši strošek predstavljajo avtorske pravice za distribucijo knjig v e-obliki, kajti le množično zagotavljanje teh bo omogočilo privlačen in številčen nabor žanrsko raznovrstnih e-knjig v slovenščini. Zalogaj so predvsem e-pravice za prevodno literaturo, ki so vsaj za svetovne uspešnice oderuške in lahko celo presegajo ceno pravic za tiskano izdajo. Hkrati pa so ravno ti naslovi tudi v elektronski obliki najbolj privlačni in pri nas ne bo nič drugače. A vseeno se je velikokrat moč dogovoriti za razumne pogoje, celo le za določen odstotek od prodaje. Naslednji korak je seveda izdelava e-knjige oziroma pretvorba klasičnega besedila v ustrezno obliko. Globalno uveljavljen elektronski format je epub (in nikakor ne pdf ), in ta pretvorba seveda stane, a zahvaljujoč vedno novim orodjem za pretvorbo in testiranje je tudi ta strošek vedno nižji.
Vlaganja v novo tehnologijo, pravice in pretvorbe so torej ključni zadržki, ki trenutno pestijo založnike v zvezi z e-knjigo, a žal se to dogaja na škodo uporabnikov. Deloma je to povezano s pomanjkanjem znanja in interesa založnikov, deloma s strahom pred premajhnimi prihodki glede na vložek. Na tako majhnem trgu kot je naš (in še v krizi) bo razvoj trga slovenske e-knjige brez institucionalnih spodbud pač otežen, predvsem pa po nepotrebnem dolgotrajen. Več kot dobrodošle bi bile spodbude založnikom za digitalizacijo arhiva njihovih knjižnih izdaj, za nabavo e-pravic prevodnega leposlovja in omogočanje črpanja evropskih sredstev za to področje, kar je ena možna rešitev. Za začetek niti ne bi bilo treba veliko: že če bi JAK za vse, na letni ravni subvencionirane naslove, zahteval tudi ponudbo teh naslovov v e-obliki, bi bazen slovenskih e-knjig dobil vsakoletni prirast več kot 500 naslovov. Ob vseh drugih prodajno privlačnih naslovih, za katere bi se založnikom enostavno splačalo kupiti e-pravice, bi imela taka e-knjigarna že kmalu zelo zgledno knjižno ponudbo. Če pa bi ob tem vzpostavili še platformo za izposojo e-knjig splošnim in šolskim knjižnicam, bi ta poslovni model slovenskim založnikom prinašal bistveno večje zaslužke kot (le) prodaja e-knjig, za knjižnice pa bi znotraj njihovega letnega proračuna predstavljal minimalni strošek. In prav tukaj je ena od priložnosti. Slovenske knjižnice se namreč s pojavom e-knjige soočajo z vedno obsežnejšim povpraševanjem članstva po omenjeni obliki gradiva. Pred leti so se že nadvse uspešno prelevile v sodobna informacijska središča s ponudbo različnih nosilcev vsebin in v knjižnicah je močno prisotna želja, da bi te nosilce širile še naprej in za sodobnega bralca dolgoročno vzpostavile privlačno platformo za oddaljeno izposojo (največja prednost je ravno dostopnost kjerkoli in kadarkoli), kot so v tujini na primer že delujoči modeli OverDrive, EBL, 3M in podobni. Nihče si ne želi, da bi knjižnice, ki so pri nas ključne ustanove za razvoj bralne kulture, prehitela tuja podjetja, ki sama vzpostavljajo programe izposoje (npr. Amazonov Kindle Lending Program), kajti takrat bodo le stežka nadoknadile zamujeno, zato bi morala Slovenija na institucionalni ravni izoblikovati strategijo, ki bi e-knjige čim hitreje in čim številčnejše prinesla vsaj v slovenske splošne knjižnice, ob tem pa bi k čim hitreje rastoči ponudbi e-knjig spodbujala tudi založnike. In vzporedno s tem bi rasel tudi trg prodaje e-knjig.
Možnost izposoje e-knjig torej predstavlja nov mejnik v ponudbi storitev slovenskih knjižnic, kar je cilj, ki mu v svojem novem projektu sledi Študentska založba: vzpostavitev sodobne distribucijske platforme, ki bo primarno namenjena izjemno širokemu ciljnemu občinstvu – članom slovenskih splošnih knjižnic (po uradnih podatkih iz leta 2011 je aktivnih članov splošnih knjižnic kar 24 % prebivalstva). Na portal bodo založniki tako lahko plasirali svoje e-knjige, potem pa se bodo te prodajale v ločenem, trgovinskem delu, v knjižničnem delu pa bo platforma za vse zainteresirane knjižnice (splošne, šolske, specializirane, itd.) omogočala izposojo e-gradiv njihovim članom, knjižnicam pa najem e-knjig po lastnem izboru, oglede statistik, projekcijo letnega prometa in številne druge prednosti. Bralcem, ki svoje naprave še nimajo, bo ob tem za nakup ali izposojo v njihovi enoti knjižnice na voljo sodoben e-ink bralnik s slovenskim vmesnikom, brez ekskluzivne vezave na trgovino. Tako kompleksen model seveda zahteva temeljito testno fazo, k sreči pa knjižnic, usmerjenih v prihodnost, pri nas ne manjka in v testiranju sodeluje tudi največja med njimi, Mestna knjižnica Ljubljana (poleg šestih drugih).
Trg elektronske knjige se razvija in obstaja veliko načinov, kako se mu približati in ga zaživeti. Najti pravi način pa je za vse nas, ki smo v službi knjige, tako izziv kot priložnost. Sodelovanje je odprto za vse.
P. S. Žal se neurejenega pravnega položaja e-knjig (pri nas) nismo uspeli niti dotakniti (knjižnično nadomestilo, visoka stopnja DDV, cenovne strategije, piratstvo itn.), prav tako ne predstaviti podatkov in modelov iz tujine. Poglobljene informacije o tem bodo na voljo tudi v članku na to temo v novembrski izdaji revije Šolska knjižnica, letnik XXII/3-4, ki jo izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo.