Poetika in logika slovenskih mitov
Dr. Zmago Šmitek (1949) je redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Posveča se študiju religij in mitologij Evrope in Azije ter sodi med najvidnejše raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije.
Šmitek je poleg strokovnih člankov doslej objavil tudi vrsto knjig, v katerih poskuša svoje pisanje približati širšemu krogu bralcev. Njegov opus bi lahko razdelili na tri sklope. V prvega sodijo dela, v katerih preučuje starejše slovenske stike s čezmorskimi ljudstvi; (biografski) eseji o slovenskih popotnikih, pustolovcih, misijonarjih, kartografih in izumiteljih so zbrani v treh knjigah: Klic daljnih svetov (1986), Poti do obzorja (1988) ter Srečavanja z drugačnostjo (1995).
V drugi sklop se uvrščajo dela, v katerih je Šmitek zbral in uredil slovenske ljudske pripovedi o različnih temah – npr. o poreklu stvarstva; o vedomcih, kresnikih in sorodnih bajnih bitjih; o naravnih in namišljenih prostorih ipd. – ter zanje napisal spremne zapise. Mednje sodi tudi serija ilustriranih knjig, namenjenih otrokom in mladostnikom, ki jih je v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU izdala založba Didakta.
Tretji sklop pa zajema njegova teoretska dela o slovenski mitologiji; po Kristalni gori (1998) in Mitološkem izročilu Slovencev (2004) mednje sodi tudi pravkar izdana Poetika in logika slovenskih mitov, ki svoji predhodnici do neke mere povzema, obenem pa tudi nadgrajuje in poglablja – tudi z izjemno bogatim slikovnim gradivom.
Ker je za Slovence, tako kot za Slovane sploh, značilno, da iz predkrščanske in zgodnjekrščanske dobe nimamo sočasnih zapisov z mitološko vsebino, je moral avtor slovenske mite sprva sploh šele rekonstruirati, zaradi česar bi njegovo metodo lahko imenovali »arheološka«. Posreden dostop do najstarejših stoletij mu je v največji meri omogočala natančna analiza (ustnega) ljudskega izročila, predvsem pripovedk; mitološke drobce pa je po avtorjevem mnenju moč najti tudi v ugankah, pregovorih, zagovorih proti urokom in boleznim ipd.
Avtor tako sprva mozaično sestavi oziroma zariše stene »simboličnega kraljestva«, potem pa poišče še »ključe«, da bi odklenil oz. dekodiral njihove skrite, večplastne in neredko tudi nasprotujoče si pomene. Ena od vstopnih točk so (ponekod do danes ohranjene) šege in obredi, ki pričajo o nekdanji vključenosti mitov v družbeno in duhovno življenje. Mitični predstavni svet naših prednikov je mogoče izluščiti tudi iz etimologije posameznih besed – o pomenu dreves v ljudskem zdravilstvu tako na primer priča beseda »zdravje«, ki je pri nas in preostalih Slovanih sprva pomenila »z (dobrega) drevesa«; beseda »zmaj« je izpeljana iz besede »zemlja« in pomeni tisto, kar pripada zemlji in podzemlju ipd.
Pri razbiranju logike mitov avtor v veliki meri uporablja tudi komparaivno metodo in posamezne miteme primerja s sorodnimi elementi v slovanski, evropski in tudi indoevropski mitologiji. Strinja se namreč s Claude Lévi-Straussom, da »najpomembnejše informacije skrivajo prav v razlikah med različnimi variantami mitološkega imaginarija.«
Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, ki so posvečena različnim mitološkim temam, krajem in junakom. Zelo zanimivi sta uvodni poglavji, ki sta namenjeni prvobitnemu čaščenju (svetih) kamnov in dreves. Ta kult je blizu animizmu, obredja, povezana z njim, pa bi lahko imenovali »šamanistična: na primer vlečenje bolnega otroka pod razgaljenimi koreninami drevesa; tepežkanje drevesa, da bi se zbudilo iz zimskega spanja in bogato obrodilo ipd. Pa vendarle so sorodna verovanja in prakse »cvetele« tudi v krščanski preobleki, ponekod globoko v moderni čas.
Zmago Šmitek mitov ne obravnava kot nekaj za vedno minulega, okamnelega, ampak popisuje sledi, ki so jih puščali skozi čas. Njegovo »detektivsko« premikanje po prostoru-času je »spiralasto«: navadno začne z mitološkimi okruški, prežitki, ki so preživeli najdlje, zatem poskuša izkopati njihove poganske korenine in zabeležiti premene, ki jih je prineslo krščanstvo, po ponovnem postanku na izhodiščni točki pa nadaljuje z vzporejanjem s sorodnimi primeri iz bližnjih slovanskih, evropskih, pa tudi daljnih azijskih dežel.
Prav umeščanje »naših« mitoloških oziroma ljudskih junakov, ki jih avtor obravnava v nadaljevanju knjige – od staroslovanskega Svarožiča oz. Radogosta do slovenskega Kresnika, Zelenega Jurija, Kralja Matjaža, Martina Krpana in Petra Klepca – med ožje in širše sorodstvo avtorju omogoča svežo in bolj odpro interpretacijo.