Poslednji deseti bratje
Osrednji poudarek opusa dramatika, pisatelja in esejista Zorka Simčiča (1921) je tema tujstva, ki sta ji posvečeni tudi njegovi najodmevnejši deli – roman Človek na obeh straneh stene (1957), ki velja za najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva, in drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967).
Življenjska in pisateljska pot Zorka Simčiča je zaznamovana z izkušnjo izgnanstva. Leta 1942 je bil v internaciji v italijanskem taborišču Gonars; ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, od tam je šel v Trst, kjer je delal pri slovenskem radiu, leta 1948 pa je emigriral v Argentino, kjer je ostal skoraj petdeset let.
Simčič je svoj prvi roman Prebujenje (1943), v katerem opisuje leto dni življenja treh ljubljanskih dijakov, napisal pri dvaindvajsetih letih, že leto pozneje je sledila knjiga Tragedija stoletja, v kateri so zbrane njegove satire in humoreske. Simčič je tudi v Argentini nadaljeval s pisateljevanjem, dejaven pa je bil tudi v tamkajšnjem kulturnem življenju, med drugim je urejal emigrantsko kulturno revijo Meddobje.
Leta 1957 je v Buenos Airesu izšel njegov eksistencialistični roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. V prvem planu romana, ki ga je eden od kritikov slikovito primerjal s filmom Casablanca, je (prepovedana) ljubezen, ki se odigrava na ozadju bratomorne vojne, ob njej pa tudi univerzalna tema tujstva.
Od poezije najbolj izstopa zbirka Korenine večnosti (1974), ki jo je Simčič posvetil ubitima bratoma; med leposlovnimi deli pa velja omeniti še knjigo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide (1989), v kateri je avtor motiv prastare slovenske ljudske pesmi povezal z zgodbo o treh čudodelnih muzikantih.
V dramskem opusu je bil največ pozornosti deležen misterij Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ki je – tako kot roman Človek na obeh straneh stene – doživel vrsto ponatisov. Zadnji med njimi je nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi založbi ob avtorjevi devetdesetletnici. Tudi v tej drami sta v središču pozornosti mlada človeka na nasprotnih političnih bregovih; gibalo pripovedi je globoka ljubezen, ki ima moč odpuščanja, kar je moč razumeti tudi kot poziv k spravi med Slovenci.
Avtorjev visoki jubilej so obeležili tudi pri Študentski založbi, in sicer z izdajo njegovega zadnjega romana Poslednji deseti bratje. Gre za monumentalno, več kot sedemsto strani dolgo delo, ki je nastajalo trideset let; Simčič ga je začel pisati že konec šestdesetih let kot emigrant v Buenos Airesu, dodelal pa ga je po vrnitvi v domovino v devetdesetih letih minulega stoletja.
Roman je zasnovan fragmentarno; izmenjaje se prepletajo kratki izseki osebnih zgodb, ki jih ohlapno držijo skupaj (literarizirani) dnevniški zapisi avtorja. Na začetku smo dobesedno vrženi v morje – v nas naenkrat pljuskajo okruški enaindvajsetih usod in v tej poplavi podatkov sprva le stežka lovimo pripovedne niti. A k sreči lahko v enakomernih intervalih zajamemo sapo v pristaniški kavarnici v Buenos Airesu, kjer (lik) pisatelj(a) dela zadnje korekture svoje mladinske pripovedi Desetnica Marjetica. Tako se zvrstijo vsa štiri poglavja pripovedi, ki je v romaneskno tkivo vstavljena kot knjiga v knjigi.
Obe pripovedni ravni sta – tudi oblikovno – jasno ločeni, obenem pa druga drugi dajeta pomensko globino. Desetnica Marjetica je alegorična ubeseditev starodavnega keltskega mita o desetem bratu oz. sestri, ki je pogost tudi v slovenski literaturi. Sklenjena mitska pripoved se vedno znova cepi na številne razdrobljene, med seboj nepovezane poti, ki pa skupaj izrisujejo kompleksen zemljevid sodobnega, povojnega izgnanstva.
Enaindvajset »desetih bratov«, ki se neumorno potikajo skozi roman, si je med seboj zelo različnih: razkropljeni so po vsem svetu – od Argentine in Brazilije do Avstralije; opravljajo najrazličnejša dela – od študentke, misijonarja, cestnega delavca in uslužbenca do kiparja; vsi pa se na različne načine spopadajo z izgnanstvom. Avtor jih sprva samo skopo skicira, postopoma pa nam odstira vpogled v njihovo življenje ter z nenehnim preklapljanjem iz ene (delne) zgodbe v drugo spretno gradi napetost.
V romanu Poslednji deseti bratje, tako kot pri drugih Simčičevih delih, v ospredju ni politična, ampak eksistencialna plat tujstva. Desetništvo ima za pisatelja na eni stran značaj usode, ki presega posameznika, a mu obenem – če ga pripozna in vzame nase – omogoča tudi bolj neposredno soočanje s samim seboj in oplajanje z drugimi kulturami. Zato je v romanu ob melaholičnih tonih zaradi izgube domovine vseskozi navzoč tudi neuničljiv vitalizem, tu in tam celo humor.