Žitja
Ervin Fritz (1940) sodi med najpomembnejše in edinstvene glasove v slovenski poeziji. Dramaturg po izobrazbi, ki pri svojem ustvarjanju vedno sledi lastnim prepričanjem, je avtor bogatega in raznovrstnega opusa, ki obsega tako pesniške zbirke, komedije, dela za otroke, kot radijske igre, librete, songe in prevodna dela. Za svoja dela je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada (1979), Ježkovo nagrado (1995), Veronikino nagrado (2006) in nagrado večernica (2008). Njegov neusahljivi vir navdiha še danes ostaja preprosta vsakdanjost in hkrati želja, da bi poezijo približal čim večjemu številu ljudi.
Eden najbolj samosvojih slovenskih pesnikov je svojo prvo pesniško zbirko Hvalnica življenja (1967), ki danes velja za eno najpomembnejših povojnih zbirk, med bralce pospremil v času političnih in kulturnih pretresov. V obdobju, ko so na slovenskem Parnasu prevladovali modernisti in avantgardisti, je bilo za Fritzevo socialno angažirano poezijo malo razumevanja. Tudi takratna politična oblast ni dobro vedela, kaj naj z njim. Fritz se je namreč razglasil za »režimskega pesnika«, ki sprejema idejo socializma, hkrati pa je ostro in odkrito kritiziral obstoječi sistem, češ da ne deluje v interesu večine, temveč ščiti le koristi in privilegije oblastnikov. Imeti kritika v lastnih vrstah, ne, to oblasti nikakor ni bilo po godu, še posebej zato, ker se je zdela Fritzeva jasno izražena družbenokritična poezija veliko bolj nevarna kot zastrti modernizem. Zbirki Okruški časa (1978), ki ga je dokončno ustoličila v slovenskem pesniškem vrhu, je tako grozila celo zaplemba. Kljub vsemu pa, po besedah avtorja, z izdajanjem poezije ni imel niti pol toliko težav kot pri uprizarjanju komedij.
Če danes, skoraj 30 let po njenem izidu, primemo v roke zbirko Dejansko stanje, lahko le osupnemo, kako aktualna je še vedno. Fritzevo kritiko splošnega družbenega stanja, kulture, politike, »slovenstva«, bi lahko brez težav prenesli v današnji čas, a je avtor, ki mu pero še vedno dobro teče, v zbirki Dolgi pohod (2010) nastavil ogledalo tudi sodobni slovenski družbi (Pofl song ali na čem stoji svet) in ljudem, ki krojijo usodo naroda (Borut Pahor).
Ervin Fritz je že s svojo prvo zbirko postavil temelje svoji pesniški govorici. V uvodu k zbirki Dolgi pohod je zapisal, da piše iz nuje, vendar pa iz pesnjenja nikoli ni želel delati kulta. Kot levičar in humanist je bil vedno mnenja, da se mora v poeziji intimna razsežnost preplesti z družbeno. V intervjuju za revijo Literatura je tako dejal: »Zdi se mi pa, da mora poezija kljub temu postavljati vprašanja človečnosti, vprašanja svobode in preživetja za človeštvo in da je to ena od njenih glavnih funkcij.«
Zaradi večje dostopnosti in razumljivosti tudi ni nikoli težil k hermetizmu ali jezikovni izumetničenosti. Tematsko vpet v tostranstvo (»Vsakdanje življenje je njiva mojega opusa.«) z neznanskim vitalizmom, včasih podkrepljenim z ironijo in črnim humorjem, upesnjuje posameznikovo bivanjsko problematiko, (grenko) ljubezen, erotiko, smrt. Ker kot ateist v življenje po smrti ne verjame, je prepričan, da ga je treba v popolnosti užiti tu in zdaj. Metafizične tragike, značilne za Zajca, pri Fritzu ne bomo našli, pa čeprav njegov opus zaokroža kar nekaj pesmi, ki izpričujejo najglobljo človekovo bolečino.
Tudi avtorjeva zadnja pesniška zbirka Žitja, opremljena z ilustracijami akademskega slikarja Jožeta Ciuhe, nadaljuje avtorjevo poetiko, hkrati pa si utira nekatere nove poti. Večina pesmi je nastala leta 2011, nekaj pa jih je starejšega datuma. Kot nakaže že naslov, je zbirka niz življenjskih zgodb, tako avtorjevih družinskih članov (Fritzeva ketna), prijateljev (Zgodnja dela Janeza M.), kot usod ljudi, ki so se ga dotaknile (Ivanček Rečnik, ukradeni otrok). Čeprav gre za literaturo, je pesnik pri opisovanju posameznikovih usod želel poustvariti kar največji občutek dokumentarnosti oz. osvetliti čas okoli obeh svetovnih vojn, zato jih je zapisal v prozi, s čimer se je odmaknil od oblike svoje predhodne poezije. Nekaj prostora je namenil tudi liričnim (Pesniški balkon) in satiričnim pesmim (Moritat o velikem Janžiju Janžu), v katerih pa ostaja zvest vezanim in rimanim oblikam.
Fritzevo poezijo še vedno odlikuje neposreden, humoren in kritičen pesniški izraz. Avtorjevo trdno prepričanje, da je treba živeti pokončno in biti zvest svojim vrednotam in načelom, pa izraža angažirano pesniško držo, ki jo, kljub stanju, v katerem smo se znašli, zelo redko opazimo pri najmlajši pesniški generaciji. Tako dobrih 40 let pozneje Ervin Fritz še vedno ostaja slovenski pesniški osamelec.