Čudoviti svet
Dawkins (1941), širšim množicam najbrž najbolj znani evolucionistični biolog zadnjih desetletij, je kar nekaj svoje kariere zgradil na Darwinu, kar je že pred več kot tremi desetletji pokazala njegova knjiga Sebični gen (1976), ki smo jo ob trideseti obletnici izida dobili tudi v slovenskem prevodu. Ob izidu je bila ta knjiga precej revolucionarna, saj je bila v sedemdesetih letih Darwinova evolucijska teorija sicer že dodobra znana, a v praksi, recimo pri študiju zoologije, še vedno relativno neuporabljena teza.
Dawkins, sicer Anglež, ki pa je bil rojen v Keniji, je s Sebičnim genom Darwinove evolucijske teze potisnil še korak naprej ter jih navezal na genetiko, genom in dedovanje (Watson in Crick sta DNK odkrila na začetku petdesetih let). Gen, predvsem tisti, zmagovalni, je po Dawkinsu preračunljivi nosilec preživetja posamezne živalske vrste in se v boju za obstoj ne ozira na sredstva. Če je potrebno, se obnaša sebično in gleda le svoje interese, če pa je za preživetje potrebno sodelovanje, prav nič ne pomišlja ter se, na videz, prelevi v konstruktivnega sodelavca, vse z namenom, da ga njegov nosilec – rastlina, človek ali žival – prenese v naslednjo generacijo. Kljub raznim kritikam sebičnosti genov, med katerimi jo je morda najbolj inteligentno postavil pod vprašaj nemški profesor medicine Joachim Bauer v delu Princip človeškosti, v katerem dokazuje, da ključna lastnost evolucije ni brezobzirno tekmovanje, temveč dejansko sodelovanje in ujemanje, je ta ostala aktualna do današnjih dni. Še več, z memi kot neke vrste družbenimi geni, ki se v obliki besed, navad, prepričanj, celo religij širijo po družbi, se je prebila tudi v medosebne odnose in v taki meri zaznamovala Dawkinsovo kariero, da je ta v predgovoru k prenovljeni in dopolnjeni izdaji Sebičnega gena, ki je izšla ob trideseti obletnici izida izvirne knjige, zapisal, da je kar zoprno, ker je kljub svojim drugim delom (recimo Razpletanje mavrice, ki je bilo prevedeno tudi v slovenščino) kot kak »človek ene knjige« ostal najbolj znan prav po svoji prvi knjigi.
Ravno v času slovenskega izida Sebičnega gena pa je izšla Dawkinsova knjiga Bog kot zabloda (2006), ki je pomenila novo »evolucijsko« stopnjo v razumevanju religije. Dawkins je v njej najprej kritično obdelal in kar po vrsti zavrnil argumente, ki naj bi dokazovali obstoj Boga, v nadaljevanju iz povsem genetskoevolucionističnega vidika zavrnil kreacionistično teorijo o nastanku življenja, proti koncu knjige pa se je posvetil koreninam vere ter skušal ugotoviti, ali ima naš moralni čut za dobro darvinistično ali religiozno poreklo. Knjiga je seveda sprožila burne odmeve, ki so »Dawkinsovo zablodo« kategorično spodbijale. Ob tej knjigi je bil Dawkins povabljen na veliko srečanj, imel je mnoge nastope in soočanja z raznimi dvomljivci v zvezi z evolucijo ter zapriseženimi kreacionisti in ob njih je zgroženo ugotavljal, da kljub napredku znanosti in mnogim knjigam o evoluciji kreacionizem še vedno širi svoje lovke. Ugotovil je, da je v nekaterih svojih prejšnjih knjigah že precej pisal o naukih, ki izhajajo iz evolucije, da pa je premalo pisal o njej sami, zato se je odločil, da bo ob 200. obletnici Darwinovega rojstva napisal knjigo prav o njej.
V Največji predstavi na Zemlji iz leta 2009 (pri nas je izšla leto pozneje) je avtor tako pred nas na sodoben, priljuden, hkrati pa strokoven način razgrnil goro dokazov, ki po njegovem potrjujejo pravilnost evolucijske teorije. Med njimi so, recimo, naslednji: 1) klesanje genskih skladov s selektivnim razmnoževanjem, 2) naravne ure kot protidokaz kreacionističnim trditvam, da je Zemlja nastala pred približno šest tisoč leti, 3) laboratorijska simulacija evolucije; denimo poskusi s hitro razmnožujočimi se bakterijami, ki dokazujejo, kakšne spremembe in prilagoditve glede na hranilno podlago se zgodijo v deset tisočih generacijah, 4) fosili in druge najdbe, 5) nastajanje novih vrst zaradi geografije in potovanja celin, 6) podobna zgradba bitij, ki kaže na iste prednike, 7) molekularne primerjave, 8) zgodovinski ostanki bivanja na kopnem v telesih kitov in morskih krav itn. Tudi ob tej knjigi se je vnela burna razprava in besedni dvoboji evolucionistov ter kreacionistov, ki so, denimo v časniku, kjer je bil objavljen moj članek o tej knjigi, trajali več mesecev.
Tradicionalna anketiranja različnih inštitutov namreč ugotavljajo, da še zmeraj veliko ljudi misli, da se človeška bitja, kot jih poznamo danes, niso razvila iz prejšnjih živalskih vrst (po raziskavi iz leta 2008 tako misli tudi četrtina Slovencev), iz česar gre zaključiti, da je prepričevanje ljudi o resničnosti evolucije tudi neke vrste sizifovo delo, saj je človekovo nagnjenje k praznoverju in romantiziranju ali celo mistificiranju mnogih naravnih pojavov pač neuničljivo. To je, kot kaže, ugotovil tudi Dawkins. S svojo najnovejšo knjigo, Čudovitim svetom (izvirno je izšel lani), ki jo je napisal po upokojitvi, se je odločil poseči k drugemu, mlajšemu bralstvu kot doslej, saj v tej bogato ilustrirani monografiji skuša nazorno in razumljivo predstaviti nekatere ključne gradnike, na katerih temelji naše razumevanje življenja in vesolja. Pred nami se tako zvrstijo zgodbe o nastanku vesolja, nastanku človeka, o razlogih za tako raznovrstnost živih bitij, zgodbe o soncu, noči in dnevu, mavrici, potresu in o tem, ali smo sami v vesolju, delo pa Dawkins sklepa z bolj psihološko obarvanima zgodbama o tem, zakaj se dogajajo (tudi) slabe stvari in kaj naj bi res bil čudež. S knjigo za mlade in malce starejše, ki si želijo čvrste razlage temeljev našega sveta, je Dawkins posegel na področje, ki bo gotovo manj razburkalo večne razprave v izvoru življenja, a bo morda imelo dolgoročnejši in večji vpliv na prihajajoče generacije.