Prevajalske nagrade esAsi
Veleposlaništvo Španije v Ljubljani je konec leta 2012 že tretjič razglasilo nagrajenca natečaja esAsi za najboljši prevod iz španskega jezika. Dobil jo je Miklavž Komelj za prevod pesniške zbirke Trilce Césarja Valleja.
Spomnimo, da je bila leta 2010 nagrajena Marjeta Drobnič za prevod prvega dela trilogije Javierja Maríasa Tvoj obraz jutri z naslovom Vročica in sulica ter leta 2008 Aleš Berger za prevod pesniške zbirke Ciganski romansero Federica Garcíe Lorce.
Nagrada esAsi je bienalna in je bila prvič razpisana leta 2008. Z njo želi Veleposlaništvo Kraljevine Španije slovenskim bralcem predstaviti in približati leposlovje v jeziku, ki ima v svetu več kot 500 milijonov govorcev, hkrati pa nagraditi prepogosto prezrto delo prevajalca in njegov nepogrešljivi prispevek k tkanju literarnih vezi med kulturama.
Nagrada ni le znamenje prestiža, z višino 4000 evrov (leta 2010) in 3000 evrov (2012) je, če upoštevamo vedno nižje honorarje, ki jih za svoje delo prejmejo prevajalci, zelo spodbudna.
Nagrajeni prevajalec izbere krajše besedilo, ki ga v naslednjem letu prevajajo vsi udeleženci natečaja za najboljšega mladega prevajalca iz španskega jezika, ter predseduje žiriji, ki izbere zmagovalca.
Med romani, eseji in pesniškimi zbirkami, ki so v preteklosti sodelovali na natečaju, so dela najvidnejših ustvarjalcev s špansko govorečega območja – Joséja Ortege y Gasseta, Ramóna Gómeza de la Serna, Jorgeja Guilléna, Ernesta Sábata, Carlosa Fuentesa, Maria Vargasa Llose, Javierja Maríasa, Eduarda Galeana, Carlosa Ruiza Zafóna, Roberta Bolaña in Sergia Pitola.
Žirijo, ki izbira najboljši prevod iz španskega jezika, sestavljajo predstavnik Društva slovenskih pisateljev, znani Slovenec, ki zna špansko, novinar, predstavnik Društva slovenskih književnih prevajalcev in predstavnik Katedre za španski jezik na Filozofski fakulteti. V prejšnjih žirijah sta sodelovala tudi lektor španskega jezika na Katedri za španski jezik in predstavnica Instituta Cervantes v Ljubljani.
Žirija je vsakokrat postavljena pred težko nalogo, saj mora med vrsto odličnih prevodov izbrati najboljšega. Dodaten izziv je, ali nagraditi prozo ali poezijo, saj ju je težko enako ovrednotiti. Med najbolj upoštevanimi kriteriji so stilna doslednost prevoda, zvestoba izvirniku in zahtevnost besedila, zato ne preseneča, da so nagrajena dela že sama po sebi literarni biseri. Ciganski romansero je eno temeljnih del evropske poezije prve polovice 20. stoletja, Javier Marías sodi med vodilne evropske pisatelje današnjega časa, Trilce Césarja Valleja pa velja za najbolj hermetično pesniško zbirko zadnjega stoletja v španskem jeziku. Natančno branje izvirnikov in prevodov kaže, da je odličnost del prevajalcem v neizmeren navdih, da pokažejo ne le brezhibno poznavanje izvirnega in maternega jezika, tenkočutno spretnost pri poustvarjanju vzdušja izvirnika ter oblikovanje jezikovno, slogovno in pomensko bogatega prevoda, temveč tudi tisto presežno vrednost, ki na koncu odloči o zmagovalcu.
Z odlomki iz prevodov vas vabim, da še sami preverite prevajalsko odličnost nagrajencev.
Federico García Lorca: Ciganski romansero
Mladinska knjiga, 2007, prevedel Aleš Berger
Mučeništvo svete Evlalije, I,
Panorama Méride
Teče in skaklja po cesti
vranec z repom opletavim,
spijo ali pa kvartajo
trudni rimski veterani.
Grič Minerve širi roke,
kjer še niso listi zrasli.
Voda, ves čas nespokojna,
skalo v zlatasto oblači.
Polna zvezd z razbitim nosom,
kipov, ki so se preklali,
čaka noč na špranje zarje,
da se zruši za prevali.
Rdeča petelinja roža
kdaj se zdere nad zaspanci.
Ko se sveto dete joče,
se razkoljejo kozarci.
Na brusilu se ostrijo
noži in železni kavlji.
Bik vseh nakoval zarjove
in se Mérida ožari
s krono polodprtih lilij
in robidjimi poganjki.
César Vallejo, Trilce
LUD Šerpa, 2011, prevedel Miklavž Komelj
XLVII
Migetalkasta čer, kjer sem se rodil,
kot poročajo debele kronike in svežnji
družinskih ustnic, pozgodovinjenih
v drugo milost.
Migetalkasti arhipelag, razotočiš se do dna,
do dna, moj arhipelag!
Kljub temu vzdržiš artikulacije
na poti, kot kadar nas silijo
in mi ne popustimo za nič na svetu.
Ko vidijo zaprte veke,
odrasliče-goliče, ki goltajo sinje bombone,
se krohočejo stare podgane.
Zaprte veke, kot da, ko se rodimo,
še vedno ne bi bil čas.
Gre oltar, sveča, prižgana,
da se ne bi nič zgodilo moji materi,
in zame, da bi bil z leti, če bo Bog
dal, Škof, Papež, Svetnik ali mogoče
samo stebriščni glavobol.
In rokice se staknejo,
oprijemajo se za nekaj plavajočega,
ker nočejo, da bi ostale.
In je že 1.
Javier Marías, Tvoj obraz jutri, Vročica in sulica
Cankarjeva založba, 2008, prevedla Marjeta Drobnič
Kako lahko človek polovico življenja preživi ob sošolcu, tesnem prijatelju – pol življenja v otroštvu, v šolski klopi, v mladosti – , ne da bi spoznal njegovo naravo ali vsaj možno naravo? (A nemara je v sleherniku možna kakršna koli narava.) Kako je mogoče, da v dolgem obdobju človek ne vidi, da nas bo tisti, ki nas bo naposled izgubil ali nas naposled izgubi, pogubil? Da človek ne zazna niti ne ugane njegove spletke, njegovega naklepa in plesa v krogu, niti ne zavonja njegove nenaklonjenosti ali ne zadiha njegove hudobe, ne zazna njegovega zadrževanega prežanja in njegovega nadvse počasnega in pešajočega čakanja in posledične neučakanosti, ki jo je moral kdo ve koliko let zatajevati? Kako je mogoče, da danes ne poznam tvojega obraza jutri, obraza, ki je že tu ali se snuje pred obličjem, ki ga kažeš, ali pod masko, ki jo nosiš, in ki mi ga boš pokazal šele takrat, ko tega ne bom pričakoval?
Nataša Müller je končala študij angleškega in španskega jezika in se ukvarja s podnaslovnim in književnim prevajanjem. Vrsto let je bila samostojna prevajalka, potem urednica v založbi Mladinska knjiga, zdaj pa vodi prevajalski oddelek na Televiziji Slovenija.
Zadnji dve leti je bila v komisiji za nagrado esAsi, ki jo za najboljši prevod v slovenščino podeljuje špansko veleposlaništvo v Sloveniji. O tej nagradi govori njen prispevek.