Intervju: Nejc Gazvoda
Z Nejcem Gazvodo smo se pogovarjali o njegovi novi kratkoprozni zbirki Fasunga, v kateri se je likov lotil drugače – z njihove najtemnejše plati. Mladi pisatelj pravi, da resničnost, vsaj tista minimalna, še vedno obstaja in da ga je strah trenutka, ko ne bo več sposoben razločiti meje med realnostjo in izmišljijami.
Pri še ne dopolnjenih triindvajsetih letih so vam izdali že četrto knjigo – po nagrajenem kratkoproznem prvencu in dveh romanih je to zbirka Fasunga. Kaj porečete na pavšalno opazko, da ste sami doslej napisali in objavili več kakovostnih proznih besedil kot vsi preostali generacijski kolegi po peresu skupaj? Kaj poganja to silovito ustvarjalnost?
Nikoli nisem povsem zadovoljen s tem, kar naredim. Na vsak moj izdelek gledam kot na uvod za naslednjega. In potem spet. Kar seveda ne pomeni, da pišem z rezervo, ampak s prepričanjem, da je trenutno delo najboljše, kar lahko v tem trenutku naredim – in takoj, ko ga končam, sem prepričan, da bo naslednji korak naprej. Seveda pa je sodobna Slovenija vrelec zgodb, pa če pogledamo neko široko politično sliko, ki me sploh ne vznemirja, ali pa male svetove medsebojnih odnosov, po katerih potujem vsak dan. Dokler bodo tako gosto naseljeni, bo dovolj vznemirjenja za pisanje. Če ne bom našel navdiha, se bom pač upočasnil. Nisem kvantitativno tekmovalen. :)
Decembra lani je zakrožila spletna različica vaše prve knjige zgodb Vevericam nič ne uide. Bi lahko, kljub temu da ne zanikate, da gre za brezsramno promocijo, omenjeno e-verzijo začetniških kratkih zgodb razlagali tudi kot prehod ali pa uvod v zgodbe vaše nove knjige, ki jih nedvomno pogojuje prostor vizualnih simulacij, izmuzljive resničnosti itd.?
Internet me ni nikoli privlačil v tehnološkem smislu, ampak me je navduševal kot svet, kjer raste čisto neka svoja generacija, ki se je še kljub vsej razsežnosti ne zavedamo popolnoma. Poskusil sem se s pisanjem bloga, na katerem sem digitalne Veverice (ljubkovalno Digerice) tudi objavil, ampak sem ugotovil, da tega medija ne obvladam, da bi se v njem svobodno gibal – ga pa rad opazujem. Določene zgodbe v Fasungi so tako nastale zaradi vprašanja: „Kako bo, ko bosta svetova interneta in resničnosti postala enakovredna?“ To je sicer banalno vprašanje, ampak zadene bistvo. Me pa absolutno ne zanima, kako bo, ko bo iPod priložen štruci kruha, ampak me zanima, kaj bo zaradi tega s človekom, ki jo bo kupil. Kaj bo s čustvi, ljubeznijo, kaj bo pomenila smrt, kaj se bo razvrednotilo, kaj ovrednotilo ...
Fasunga potrjuje, da ste se pri snovanju zbirke oprli na nekatere že preverjene adute vašega pisanja (recimo na koktejl resničnosti, sanj in fantazij), ki ste mu dodali dimenzijo navidezne realnosti in nasilnega tehnicizma. Junaki so postali še bolj skopi z besedami, dialog se je skrčil na enobesedne stavke; na kakšen način pa je to zaznamovalo pripovedovalca vaših zgodb?
Zdi se mi, da vse bolj potrebujem junake, ki ne besedičijo v prazno, ampak imajo težavo, s katero se spopadajo brez pomoči pretiranih besed. V Cameri Obscuri so junaki težave iskali, v Fasungi pa jih imajo že v samih začetkih zgodb. Všeč mi je ta svet brezimnih, brezobraznih junakov navidezne resničnosti, hkrati pa me strašijo. Zanimivo jim je najti obraz, najti glas in jih poslati na pot, s katere ni ponujene najlažje rešitve. Vse bolj in bolj trpim, ko berem prvoosebne izpovedi po navadi ženskih junakinj, ki jim gre na živce njihov mož na sedežni garnituri, in okoli tega nastaja zgodba. V Fasungi sem se trudil, da imajo junaki bodisi izjemno težko dilemo (Ubil bom debila), da so ujetniki svetov, ki jih spreminjajo v brezčutne pošasti (Zasebne sobe), ali pa da v primerih „nadrkanosti“ nad celim svetom pridejo do bizarnih zaključkov in rezultatov, ki so pravzaprav diametralno nasprotni tistemu, po čemer hlepijo (Par poletja, Lep kot sneg). Hkrati pa ne morem brez zgodb, kjer je ljubezen tista, ki zavrti junaka Bordo rdeče ali Angelov z napako. Medsebojni odnosi so kralji zgodb, ljubezen pa je njihova absolutistična vladarica. Tudi sam rad klonim pred njo. Tako se junaki ne spreminjajo bistveno od tistih v Vevericah, ampak gotovo odraščajo, čeprav ne maram te besede. Gotovo pa se spreminjajo, kot se spreminjam jaz. Vsako pisanje je vsaj rahlo ogledalo samemu sebi, pa čeprav to rad zanikam.
V kolikšni meri vaše »kratkometražne« prozne izdelke poganja navezava ljubezni in smrti, eros-tanatos? Prežetost zgodb s smrtmi (malimi in velikimi) so vam očitali že pri »Vevericah« – tokrat bo težko kaj drugače –, pa vendar vse skupaj poganjajo vsakovrstna čustva, ljubezni v vseh mogočih oblikah, medčloveški odnosi …
Če sem prej rekel, da je ljubezen absolutistična vladarica čustev, je smrt njena pokvarjena desna roka, ki deluje iz ozadja. Priznam, da se smrti sploh ne zavedam v njeni moči, zato jo rad izzivam. Ne vem ... nekateri imajo radi adrenalinske športe, jaz pa še šaha ne znam igrati. Zato pa izkoriščam moje junake, da se spopadejo s tistim, kar me neizbežno čaka. Razmišljanje prek umetnosti je tisto, ki ji daje neskončno moč – da dilema ni le dilema, ampak tudi zgodba. In zato ne razumem očitkov o prežetosti zgodb z ljubeznijo in smrtjo – kaj bolj elementarnega pa sploh še obstaja in kaj bolj hodi z roko v roki? Ljubezen življenje začne, smrt ga konča. Ko se rodimo, primemo en konec vrvi v eno roko, drug konec v drugo in se odpravimo na pot. Vedno kolebamo med nečim, kar imamo radi in bi radi imeli, in nečim, kar sovražimo in bi radi uničili. Zanimivo je tudi tisto, kar sovražimo in bi radi hkrati imeli. Ampak to je spet le preplet, ki nastaja zaradi tanke črte med ljubeznijo in sovraštvom, kot so peli že Pretendersi. Seveda pa je čustveno polje tako zelo izmuzljivo, da ga je težko in nepotrebno banalizirati. Zato pa se včasih smrt umakne in prepusti ljubezni pot, kdaj je obratno, včasih pa se priplazijo skrajna čustva zelo previdno med mnogo bolj nežne plati življenja, kot so močno prijateljstvo, navezanost, pa tudi naveličanost in sprijaznjenost, ki sta po mojem mnenju najhujši sovražnici umetnosti in je potrebna huda moč, da ju premagaš. Ljubezen in smrt sta v bistvu osladni besedi in skrajni stopnji, ampak vse med njima in pod njima je neskončna zaloga zgodb.
Poseben užitek ob branju nudi (za razliko od prvenca mnogo bolj izrazita) uporaba pripovedovalčeve ironije, sarkazma, ki puščice usmerja proti lažnivim medijem, poplavi tračarskih revij, fascinaciji in podoživljanju ob oddajah tipa Big Brother … Kaj loči oprijemljivo resničnost (če ta sploh še obstaja in ni zminimalizirana na individuum) od izmišljenih konstruktov?
Včasih je treba biti malce nesramen, da določene stvari pridobijo na teži. Tega nisem občutil v taki meri pri Vevericah, ampak pri Fasungi sem se določenih likov lotil iz njihove najtemnejše plati. Pa še luštno je, če se junaki grdo obnašajo. Ko tako pišem, se počutim kot otrok, ki počne nekaj prepovedanega. Seveda pa je vsako „svinjepisje“ v literaturi z razlogom. Če razloga ni, ti še taka količina ironije in vulgarizmov ne rešita šibke zgodbe.
Meje med resničnostjo in konstruktom pa še zdaleč nisem potegnil in si je najbrž tudi ne želim. Svet je samo eden, ta naključna zmes kemikalij, ki nas je popeljala do stopnje, na kateri smo. Fascinantno je, da smo bitja narave. Še bolj zanimivo pa je, kako zelo se včasih borimo proti temu. Nikoli ne bomo čisto zadovoljni s tem, kar nam je dano. Zato pa prestopamo meje svetov in jih včasih prestopimo tako sunkovito, da ne vemo več, kje točno smo. In tu se začne raziskovanje. A prepričan sem, da še vedno zmaguje tista „prava“ resničnost, ki še ni tako zelo zminimalizirana, kot jo mogoče predstavljam v svoji prozi. Samo strah me je, da kdaj bo. Oziroma – strah me je, da kdaj bo in da tega sploh več ne bom sposoben opaziti.
Junaki vaših zgodb so odraščali v razbitih družinah s pasivnimi materami in z očeti, ki so bili v najboljšem primeru pijanci ali sanjači, lahko pa tudi morilci svojih otrok (Ubil bom debila). Popotnica za prihodnost ni ravno obetajoča. So res sanje edino zatočišče, ki omogoča in dopušča uresničenje junakovih želja? Kje sta se izgubili energija, volja do življenja in ustvarjanja?
Zadnji zgodbi Fasunge sta Ubil bom debila in Bordo rdeča. Ena se zaključi s „Strmel sem v temo“, druga pa z „Z vročim mlekom. Obljubim.“ Nekje v sredini pa najdemo zgodbo Dobra vila, kjer junak na koncu pravi: „Lepo je živeti. Pa čeprav nihče ne ve, da to počneš.“ Tako optimizem kot pesimizem zgodb „na prvo žogo“ je varljiv, saj večje moči, kot jo pokaže oče v Ubil bom debila in se s svojim dejanjem kaznuje za vse življenje, ne premore noben drug junak v zbirki. Moč ima tudi junak Bordo rdeče, ki pogleda nazaj proti ženski, za katero se je odločil, da je ne sme ljubiti, ampak je zaradi tega stavka ne bo nikoli pozabil. Junak Dobre vile pa je nehal živeti v sedanjosti, saj bo živel svoje življenje za nekoga, ki ga najbrž ne bo nikoli dobro poznal. Kaj bo z njimi naprej, se ne ve. Rad pustim junake v nekem stanju in ne zaključim, da bi se bralec bolje počutil. V življenju se vsako jutro zbudimo v neki čuden, nepredvidljiv dan, pa čeprav morda ne počnemo nič posebnega. Vse, kar se nam dogaja, si sproti razlagamo. Nekaj razumemo. Veliko ne razumemo. Še več pa nočemo razumeti. Zato sanjamo. Ne maram sanjačev in rožnatih optimistov, ki s plašnicami poskakujejo skozi polje rožic in ne vidijo nič okoli sebe. Moji junaki si dovolijo sanjati, pa čeprav s tem povzročijo trpljenje, samouničenje. Sprejemajo odločitve, četudi napačne. Zato ne vidim, da nimajo energije in volje do življenja. Gotovo pa niso bitja, ki jih gradi upanje brez razloga. Svetovi, v katere jih postavim, jim to ne dovoljujejo. O prihodnosti pa samo razmišljam, nerad pa dajem zaključke. Vse preveč je v zraku in premalo vem, da bi se upal kar koli napovedati. Gotovo pa ne živimo v svetu, ki potrebuje junake, ki se ne iščejo, ker tak junak sploh ne obstaja. To ni junak in je nevreden, da se z njim ukvarjaš. A najti se v tem svetu, ni najlažja naloga. Zato pa je toliko bolj zanimiva za umetnost.
Zaključujete študij režije. Na podlagi zadnje zgodbe v zbirki ste napisali scenarij za kratki igrani film Bordo rdeča (2007), ki ste ga tudi režirali. V čem se razlikujeta formalno-tehnična postopka pri pisanju zgodbe in iz nje nastalega scenarija? Kje se lahko bolj popolno izrazite?
Popoln izraz ne obstaja, obstajajo različni načini. Scenarij je predloga za film in je poln praznin (prosto po profesorju Inkretu), ki čakajo na režiserja, da jih zapolni. Kratka zgodba čaka samo še na bralca, ko pade zaključno ločilo. V obeh primerih pa se lahko ukvarjam s temami, ki so mi blizu in ki sem jih našteval že prej. Samo medij je drugačen in srečen sem, da mi je dano „slikati z različnimi čopiči“. Trenutno me sicer bolj obseda film, ampak tako rekoč vsako noč pred spanjem odprem „file“ s tretjino nečesa, kar bo nekoč roman in se mu opravičim za trenutno ignoranco. Če ne bom ustvarjal, kjer koli že, se mi bo zmešalo. Pa še matematike ne znam in v športu sem slab, tako da imam vse razloge in izgovore, da nadaljujem. Pa željo, seveda. Brez te ni nič.