»Redno darujem Veneri in kdaj pa kdaj še Marsu.«
Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko leta P(l)ast za p(l)astjo je letos romala v roke Petre Kolmančič, filozofinje in sociologinje kulture ter dolgoletne sodelavke Mladinskega kulturnega centra Maribor. V naš pesniški prostor je vstopila na začetku dvajsetih let z zbirko Luknja (1994), ki sta ji v študentskih letih sledili še Šus v glavo (1995) in Slina (1999), nato pa je desetletje po prvencu na plan privrel Uvod v poželenje (2004) s povsem drugačno poetiko. Še desetletje po tem je pred nami nova zbirka odrasle ženske, katere temeljno gibalo sta še vedno Ona in On.
Bukla: Po prvih treh zbirkah, ki so si sledile dokaj hitro, sta zadnji dve izšli v daljših časovnih razmikih in upesnjujeta bistveno drugačno poetiko: temačnost, strastnost in telesnost so zamenjali nežnejši in bolj umirjeni toni. Kako je prišlo do takšnega, precej radikalnega preloma?
Kolmančič: Do neke vrste preloma je res prišlo, saj sem spoznala, da napisati pesem ni dovolj – napisati moraš tudi tisto, kar leži v senci te pesmi. Prava resnica, ki je skrita v tej senci, je pogosto precej grša, kot smo si pripravljeni priznati – vendar, če tega ne upoštevaš in želiš, da ostane prikrito, pesem ne more biti prepričljiva.
Bukla: Rdeča nit vseh vaših zbirk ostaja ženska oz. upesnjevanje odnosa med njo in njim. Prvoosebno strastno upornico, ki čustva dobesedno bruha, je zamenjala odrasla ženska, ki si bližine želi, hkrati pa se ne pusti ukalupiti, medtem ko bralce nagovarja v tretji osebi. Zakaj je prišlo do takšne pripovedne distance in koliko upornice je ostalo v vas?
Kolmančič: Spremenile so se okoliščine, spremenili so se skloni, še vedno pa je ostalo isto tisto neukročeno in nezauzdano v meni, kar se nikoli ne bo sprijaznilo z obstoječim redom stvari, zunanjih ali notranjih.
Luknja, Šus v glavo in Slina, pesniške zbirke iz študentskih časov, slikajo mlado dekle pri dvajsetih letih, ki mora še vse doživeti, pri tem pa že dobiva prve praske od sveta, ki ji bo, to vemo, slej ko prej zavdal težje rane. Njen upor je seveda povezan s spoznanjem, da življenje ni fer, da je vržena v svet, ki mu vladajo nemoralni imperativi, v svet, kjer imajo vrednote, kot so vest, čast, krepost, prepričanje, ljubezen, mir, svojo tržno ceno, kjer ima svojo ceno celo neprecenljivo. Zbirka Uvod v poželenje slika samozavestno mlado žensko pri tridesetih letih, ki je razčistila z ideali (Who ever said life is fair, where is that written?). Vsekakor je življenje lahko lepo, čudežno in skrivnostno, in to je tudi nekaj, pravzaprav precej, a ne? Z grdimi, brutalnimi, nelogičnimi in neobvladljivimi platmi življenja pa se bo pač treba slej ko prej nekako sprijazniti … P(l)ast za plastjo slika odraslo žensko, ki je doživela že vsega dovolj in si zna oskrbeti rane sveta – kdo pa bo to storil, če ne ona sama? Žensko, ki se zna samoobnavljati kot kakšna matična celica, žensko, katere notranji viri so na videz neizčrpni, žensko, ki radodarno daje in daje, se odziva na zahteve otrok, moža, službe in družbe, se razdaja na vse strani, vzdrži pritiske in gre pogumno nasproti novim dogodivščinam, ranam in izzivom sodobnega sveta. Odraslo žensko, ki pa se vendarle ne more sprijazniti s tem, da se je sprijaznila, uklonila, da je obvladana in kolonizirana in da je v tem mučnem procesu že večkrat izdala lastno naravo, zdravo pamet, svoje telo, svoja prepričanja … Na tej točki pač v govorici mora priti do spremembe iz prve v tretjo osebo, ki vzpostavi distanco, ki uzre reči morda še drugače, ker bi sicer iz poezije, zdi se mi, velo preveč cinizma in ironije.
Bukla: Že naslov zbirke nakazuje tudi odnos med moškim in žensko, ki se vseskozi zbližujeta, oddaljujeta, si odstirata plasti in ob tem padata v pasti. Resničen ljubezenski odnos ni nikoli povsem brez sence, zdi pa se, da človek v sebi še vedno nosi utvaro popolne ljubezni. Kaj pomeni ljubezen danes in kako jo živeti oz. še posebej, kako naj jo živi ženska, razpeta med vloge žene, matere, uslužbenke itn.?
Kolmančič: Glede na to, da v sebi, kot ste rekli, še vedno nosimo utvaro popolne ljubezni, je to zagotovo nekaj, kar je s stališča evolucije za nas dobro – bodisi popolna ljubezen bodisi utvara popolne ljubezni. Sama prepričanje in vero v obstoj usodnega moškega in, ah, v moč in obstoj resnične in večne ljubezni gojim že od rosnih let – najprej so seme te vere zasejale pravljice pri sedmih in osmih letih, nato je rasla s pomočjo ljubavnih, doktor in vikend romanov pri enajstih in dvanajstih letih, v cvet pa je končno pognala pri trinajstih ali štirinajstih letih s pomočjo Nabokove Ade in njegovega junaka Vana Veena, ki je usoden moški po moji meri. In kot sem nekje že zapisala, kljub konkretnim več kot dvajsetletnim izkušnjam na tem področju v ljubezen še vedno neusmiljeno verjamem. Z njo se spoprijemam na najrazličnejše bolj ali manj uspešne načine, pri čemer uporabljam tudi nedovoljene rokoborske prijeme, zlasti ponoči. Pa redno darujem Veneri in kdaj pa kdaj še Marsu.
Bukla: Od samega začetka imajo v vaši poeziji pomembno vlogo živali (volk, ribe, snežna sova itn.). Kakšna je njihova simbolika?
Kolmančič: Ne vem natančno, v to se nisem nikdar preveč poglabljala. Če pomislim, so ribe, sova, volk verjetno tisto starodavno, kar je ostalo v nas iz naše davne preteklosti, ko smo še nemo plavali v vodah, jadrali po nebu in zavijali v luno. Smo iz tega tukaj – smo družba, v kateri živimo, smo brezno, v katero gledamo, in smo lepota, ki jo srkamo. Seveda je v nas tudi nekaj od nekod drugod … odsevi lepote in brezen, v katera so gledali naši daljni predniki.
Bukla: V zadnji zbirki je opaziti, da se včasih z besedami tudi poigravate (Ikšom jovt ej mesep at), iščete različne pomene. Je to posledica vašega »mojstrenja« pesmi oz. odstiranja plasti ali gre za bolj sproščen odnos do samega ustvarjanja?
Kolmančič: Jezik je čudovito igrišče in nekateri dogodki so možni samo na teritoriju tega igrišča. Z njegovo pomočjo lahko razpravljamo ne le o tem, kar je, ampak tudi o tem, česar ni. Privlačijo me pasti, plasti in zanke, ki so v jeziku in govorici. Napišeš besedo in ta pritegne drugo, besede se privlačijo, Les mots font l\'amour, je zapisal Breton, začne se drama, besede se samouprizarjajo.
Bukla: Nam lahko za konec zaupate, kaj pripravljate v prihodnje?
Kolmančič: Dokončujem besedilo za otroke, ki si ga že živo predstavljam v obliki slikanice s čudovitimi ilustracijami Alenke Sottler, to je za zdaj še pobožna želja, daleč od realizacije … Ravno danes sem dokončala spremno besedo k pesniški zbirki Zdravilo za Ano Roka Vilčnika. Takšnim opravilom sem se dolgo uspešno izogibala, Rok pa me je prepričal, da sem pripravljena tudi za kaj takega … Nove pesmi pa tudi nastajajo, bolj počasi, nič preveč se jim ne mudi.