»Gre obenem za parodijo literature kot tudi parodijo naše družbe.«
Naslov knjige sLOLvenski klasiki 1 ni samo marketinška poteza, ampak dejstvo, saj se ob njej zares na glas krohotaš. Starejši oziroma staromodnejši bralci, med katere se prištevam tudi sama, bi ob tovrstnih kraticah resda potrebovali slovarček, a tudi brez njega uspemo streti številne literarne in družbenopolitične oreščke, ki jih je pisatelj, prevajalec in stand up komik Boštjan Gorenc - Pižama radodarno natrosil po knjigi. Šolarji lahko z njeno pomočjo blažijo frustracije ob obveznem prebiranju klasikov, drugi pa jih bomo morda zahvaljujoč njej celo vzljubili.
Bukla: Sediva v prijetnem lokalu ob Ljubljanici. Tudi vaša knjiga se začne s Prešernovim Povodnim možem na Facebooku; je tudi v resnici nastal prvi?
Gorenc: Ja, nastal je pred dobrima dvema letoma. Kot po navadi sem sedel za računalnikom in imel obilico dela z nekim prevodom, kar je najboljši čas za prokrastinacijo. Bil je ravno 3. december in pomislil sem, da se spet nihče ne bo spomnil Francetovega rojstnega dne. Odločil sem se, da dam nekaj na temo Prešerna na Facebook. Najprej mi je padel na pamet Apel in čevljar, a se mi je zdel že malo zlajnan, zato sem se potem odločil za Povodnega moža. Prednost balad in romanc je v tem, da imajo zgodbo, saj gre za pripovedno poezijo. Ko sem se lotil pisanja, so začele ideje leteti kar same od sebe. Potem sem stvar objavil na spletu. Pričakoval sem takšen odziv kot običajno, da bo nekaj sto ljudi to videlo. Ampak potem je završalo, ljudem je bilo všeč in je zaokrožilo po internetu. Tako mi je, denimo, kolega čez nekaj dni poročal, da je dobil mojega Povodnega moža po elektronski pošti od mame. Mislil sem si, da se bom še kdaj lotil česa podobnega, a če ne dobiš brce v rit, se to ne zgodi.
Pred kakšnim letom, ko je šel Zdravko Duša v pokoj, je na njegovo mesto prišla Ana Ugrinović, ki je bila moja urednica pri prevajanju Igre prestolov. Povabila me je, da bi skupaj kaj naredila, in predlagal sem ji, da bi naredil celo knjigo takšnih parodij. Bila je za. Na podlagi Povodnega moža sva se tako zmenila za knjigo, ki naj bi jo končal do pomladi 2015. A je seveda nisem, ker so me po moji stari navadi preganjali roki od prej, tako da sem s tem projektom odlašal in sem potem nekaj napisal čez poletje, glavnino pa dejansko šele jeseni. Tega sem vesel, ker sem vključil nekaj zelo aktualnih tem, za katere menim, da so obenem splošne in bodo preživele. Govoriva seveda o Vrbi (smeh).
Bukla: V knjigi je urednik Alme Karlin pokroviteljski šovinist, tudi Miško Kranjec nima ravno sreče s svojim urednikom. Kakšno je bilo vaše sodelovanje z urednico?
Gorenc: Odlično! Ana je hitro doumela, v katero smer hočem stvar peljati, in mi je potem večkrat namignila, kaj bi se še dalo razviti iz določenih idej. Vrba je bila, denimo, v prvi različici samo konceptualna šala. Želel sem združiti izvirno Prešernovo pesem in Feovo priredbo, genialno zadevo, zapisano v nemščini, iz časov, ko sta sodelovala z Brecljem. Zanimalo me je, kako bi Vrba zvenela z Googlovim prevajalnikom. V osmih različnih jezikih sem jo prevajal naprej in nazaj, dokler se je dalo, potem pa sem končno obliko prevedel nazaj v slovenščino. Ana mi je rekla, da je ideja sicer dobra, ampak naj besedilo poenostavim. In potem sem ga nadgradil v ministrsko parodijo. Znala je potegniti iz mene še tisto dodatno razsežnost. Sam se že ustaviš in misliš, to je to, potem pa druge oči vidijo več.
Bukla: Naslov je sLOLvenski klasiki 1 …
Gorenc: Joj, najbolj smo se namučili prav z naslovom, kakšnih deset variacij je bilo.
Bukla: Kateri pa je bil kriterij, po katerem ste izbirali »klasike« oziroma njihova dela? Kot je videti že na naslovnici, sta bila Prešeren in Cankar seveda prva izbira.
Gorenc: To ni knjiga, ki bi bila namenjena ozkemu, hermetičnemu krogu posvečencev. Ciljati sem želel čim širše; vsak, ki je imel tista tri ali štiri leta slovenščine v srednji šoli, bo večino stvari razumel. Želel sem, da bi bile notri stvari, ki jih ljudje poznajo, poznamo pa stvari, ki smo jih brali v šoli. Hiba te knjige pa je, da je zelo moška, česar se sam dobro zavedam. Ampak žal je tudi sam kurikul tak.
Bukla: Ste izhajali prav iz obstoječega kurikuluma?
Gorenc: Ja, dejansko sem si šel sposodit vsa štiri berila za gimnazije in si kupil Kosov Pregled slovenskega slovstva. Kanoniziranih pisateljic in pesnic je res zelo malo. O tem odnosu sem v knjigi spregovoril v pismu Almi Karlin, s čimer sem želel pokazati, da se problema zavedam. Nekaj pa sem jih prihranil, denimo Luizo Pesjak in Josipino Turnograjsko, za drugo številko. Ampak če rečeš samo Josipina Turnograjska, naša prva pesnica, bo to šlo mimo ljudi. Pri delih, ki niso vcepljena v zavest kot, denimo, Povodni mož in Mojca Pokrajculja, je treba paziti, da daš zraven dovolj izvirnega konteksta, da tudi tisti, ki ne pozna izvirnika, dobi neko informacijo. V tej prvi knjigi manjka veliko klasik: Alamut, Boj na Požiralniku, precej stvari od Cankarja, pa Butalci. A kar koli sem poskušal narediti kot parodijo na Butalce, se je bralo kot resen politični članek (smeh). Bom počakal, mogoče se bo Slovenija politično normalizirala.
Bukla: Pri vaši knjigi je zares bistvena sama forma, saj so klasiki domiselno in noro smešno zapisani v obliki snapchatov, čivkov, mejlov, objav na Facebooku, komentarjev fotografij na Instagramu ipd. Po kakšnem ključu ste izbrali primerno obliko za posamezno besedilo?
Gorenc: Zanimivo je bilo iskati nosilne forme za posamezne avtorje oziroma besedila. Vedel sem, da se mi bo Facebook ponavljal. Pri Bredi Smolnikar je Wikileaks, ker so ji knjigo prepovedovali. V užitek mi je bilo, ko Levstik vedno bolj pijan čivka na svojem popotovanju od Litije do Čateža. V tem primeru sem uporabljene fotografije iskal kar po svojem arhivu, še sam se nekajkrat pojavim. Pri Jalnu oziroma Bobrih se mi je pojavilo vprašanje, kaj ljudje sploh vedo o njih. Sam sem se, denimo, spomnil le, da je bil eden od likov v knjigi Jelen in da se v njej pojavijo argonavti. Govori se, da bi bilo po Bobrih treba posneti film. In zasledil sem, da je Jalen dejansko napisal scenarij za Triglavske strmine. Okoli tega sem gradil in slednjič naslove njegovih del uporabil kot napovednik za televizijske oddaje.
Bukla: Zaradi pomena forme je zelo pomembno tudi samo oblikovanje knjige.
Gorenc: Manca Švara, ki je knjigo oblikovala, je začela iz nule. Dobila je besedila, nato je sledilo zelo interaktivno sodelovanje med vsemi tremi – oblikovalko, mano in urednico. Na Shutterstocku smo preživeli ure in ure ter iskali gradivo. Matej de Cecco, s katerim skupaj delava Šnofijevo druščino, pa mi je naredil strip za Zvezdico zaspanko in oblikoval tri smajlije za naslovnico.
Bukla: Oziroma po slovensko čustvenčke, kot jim pravite v knjigi.
Gorenc: To je izraz iz revije Joker. Meni je všeč, ker pove, da izražajo čustva in da to ni neka resna zadeva. No, ali pa smeškoti, smejkoti, kot jih na primer imenuje moj sin.
Bukla: Poleg zabavnosti forme in samih besedil je velik del bralskega užitka v prepoznavanju literarnih referenc.
Gorenc: Ponekod so te reference zelo jasne, drugod pa so bolj skrite, tako da nimam vsega na srednješolski ravni. Tisti, ki bolje poznajo literaturo, bodo na primer notri prepoznali Mamona iz Kmetskih slik, pa slizanje iz Grumovega Dogodka v mestu Gogi, ter sorodne drobne reference za sladokusce.
Bukla: Sama nisem uspela vseh razvozlati.
Gorenc: Priznam, da nisem vsega pisal iz glave. Veliko je bilo ponovnega prebiranja in iskanja.
Bukla: Tudi humor ima več ravni – od tistega na prvo žogo do bolj prefinjenega.
Gorenc: Sam pri humorju zagovarjam aktivno udejstvovanje; da te nima tisti, ki ti prodaja šalo, za bebca, ki mu je treba vse prinesti na pladnju. Omenil pa bi še eno raven knjige: skozi klasike poskušam sprožiti bodice tudi proti naši družbi, kot se odseva na internetu. Tako da gre obenem za parodijo literature kot tudi parodijo naše družbe.
Bukla: V knjigi se dotaknete številnih popularnih in političnih fenomenov – od teorij zarote, paranoje pred kemičnimi izpusti letal in sovraž nega govora do obsedenosti z brezglutenskimi dietami in sodobnega načina potovanja s prevozi.org.
Gorenc: Sam zelo veliko časa preživim na internetu, kjer hitro razbereš osnovne vzorce obnašanja. Namensko sem se izognil vsakršni omembi partizanov in domobrancev, kar pa je v resnici na internetu vseprisotno. Tudi če imaš članek o kuhanju, se čez nekaj komentarjev že pojavi ta tema.
Bukla: V knjigi je tudi precej pravljic oziroma del za otroke.
Gorenc: Eden od razlogov je, da so splošno prepoznavne. Želel sem poiskati nekaj, kar v teh zgodbah že obstaja in kar bi danes novinarji lahko zasukali tako, da bi dobili šokanten naslov, nad katerim bi se ljudje zgražali.
Bukla: Meni se zdi izvrstna Mojca Pokrajculja, ki da oglas za »šeranje« svoje garsonjere, v katerem je zaznati tudi seksualni podton. Če otroške zgodbe beremo z odraslimi očmi, so takšni podtoni neizogibni, kajne?!
Gorenc: Res? Zanimivo. Sam takšnega podtona nisem nameraval zapisati. Je pa res, da ga je v pravljicah najti, začenši z menstruacijo Sneguljčičine matere. Pri nas gre v pravljicah bolj za smrt, saj medved umre skoraj v vsaki, v kateri se pojavi. Razen če pride volk. Potem on nasrka.
Bukla: Super sta tudi Sapramiška, v kateri nadvse duhovito okrcate problem javnega (zobo)zdravstva, in Muca Copatarica, ki ukradene copate prodaja na Bolhi.
Gorenc: Pri izvirni Muci Copatarici gre za metaforo pretirano zaščitniške države. Ona mulcem vzame copate, da bi jih naučila lekcije, ampak potem jim jih vrne popravljene. In kaj se mulci naučijo iz tega? Ko se ti copati strgajo, jih ne pospravi, ker ti jih bo ona odnesla in zastonj popravila.
Bukla: Pri Martinu Krpanu pa v seriji kratkih novinarskih člankov poročate o dogajanju na Dunaju z različnih perspektiv, na koncu pa sklenete z uradno PR-verzijo.
Gorenc: Martina Krpana je bilo zanimivo delati, ker velja za enega od slovenskih junakov. Pa poglejmo malo bolj natančno: bil je tihotapec, in ko bi si za nagrado, ker je premagal Brdavsa, lahko zaželel kar koli, si je zaželel, da bi lahko še naprej tihotapil, le da legalno. Njegova zgodba se mi je zdela zanimiva tudi z vidika rumenih medijev. Pri nas imaš na sceni ljudi, ki imajo precej denarja, nihče pa pravzaprav ne ve, s čim se ukvarjajo. Zato rumeni mediji po navadi takšne ljudi poimenujejo poslovneži – in tak je tudi Krpan. Vključiti sem želel čim več klišejev rumenega tiska – namesto modnih ocenjevalcev imam tako orožne ocenjevalce in podobno. Glede obrata, ki ga omenjate: že izvirni Martin Krpan je zelo piarovski – iz hribovca, ki je imel malo sreče, je nastal junak.
Bukla: Kako pa se bo po vašem mnenju knjiga »uporabljala«? Ko sem se pripravljala na intervju, sem Povodnega moža pokazala hčerki, ki obiskuje osmi razred in se ga je ravno morala naučiti na pamet. Ob prebiranju se je zelo zabavala, nato pa vašo »prepesnitev« pofotkala in poslala prijateljici na Viber.
Gorenc: Kolega Andrej Koritnik, ki je bil prej v založništvu, zdaj pa uči na osnovni šoli, mi je rekel, da mojega Povodnega moža pokaže svojim osmošolcem in devetošolcem. Mislim, da je knjiga celo bolj uporabna v srednji šoli. Meni se zdi primerna tudi za projekt Rastem s knjigo in želim si, da bi jo tako razširili med mlade. Po drugi strani pa si želim, da bi odrasli, ki bodo brali to knjigo, šli ponovno brat izvirnike, si osvežit spomin, za kaj že gre pri posameznem delu. In nekateri avtorji – v mislih imam predvsem Ivana Cankarja – , ko jih bereš z odraslimi očmi, sploh niso več tako zamorjeni, kot so se nam zdeli v osnovni šoli.
Bukla: Zaradi časovne distance?
Gorenc: Ne, zaradi življenjskega predznanja in izkušenj. Sam sem bil v srednji šoli zelo aktiven, a za politične mahinacije leta 1907 mi je bilo malo mar. Kot najstnik si idealist – vsi so kreteni, ti pa boš spremenil svet. Ko odrasteš in si politično deziluzioniran, pa spoznaš, da smo vsi ujeti v spone sistema. Takrat drugače razumeš politične podtone v njegovih dramah. Nikoli tudi ne bom razumel, da Cankarjeva dela, pa tudi dela drugih avtorjev, le zato, ker v njih nastopajo otroci, dajejo brati otrokom. Peharja suhih hrušk ne daš brati šestletniku, ampak psihiatru. Cankar velja za dolgočasnega, ampak v resnici ni; zabavni sta njegova izvirna ironija in njegovo metanje bodic. Moja želja je, da bi tudi zahvaljujoč moji knjigi njega in druge ljudje ponovno brali. In bodo v knjižnicah vrste za Kmetske slike (smeh).
Bukla: Knjigo pa se lahko »zlorablja« tudi v pedagoške namene; sama se nisem mogla zadržati in sem pri hčerki takoj preverila, ali razume referenco na Čopa in Savo. In na moje presenečenje je vedela, da se je utopil. Skratka, učitelji lahko vašo knjigo zvito uporabijo tudi za preverjanje znanja.
Gorenc: Ja, saj Čop in čevljar Smolec se vlečeta skozi vso knjigo; sta delček vez nega tkiva celot ne knjige.
Bukla: Pri takšni knjigi je najbrž nujen testni bralec, pri katerem preveriš, ali so šale razumljive?
Gorenc: Ja, žena je zelo trpela. Pa nekaj kolegov sem tudi neprestano gnjavil – stalno sem bil na zvezi s Tomažem Beštrom in Damijanom Zorcem, ki sta knjižna blogerja, pa z Aljošo Harlamovom, literarnim zgodovinarjem, ki mi je tudi napisal besedilo za platnico.
Bukla: Vam je bilo pisanje knjige v užitek?
Gorenc: Ja, najboljše je, ko knjigo že oddaš in potem ob ponovnem branju vidiš kakšno mini referenco, ki si jo že pozabil, in te ponovno nasmeje. Na koncu smo zaradi roka res zelo hitro delali in sem moral stvari v kratkem času po petkrat, šestkrat prebrati, a še vedno nisem trpel. Upam, da bo tako tudi z drugimi.
Bukla: Ali vam je kakšen poskus spodletel? Ste si neko delo želeli parodirati, pa vam ni uspelo?
Gorenc: Ja, precej jih je. Gimnazijka od Ingoliča, pa od Branka Gradišnika Strogo zaupno smo želeli delati kot podstran na njegovi domači strani, za katero nimaš gesla in so bili potem spodaj elektronski naslovi za pritožbe nad prevodi Gospodarja prstanov in Harryja Potterja, a se stvar potem ni lepo zaokrožila.
Bukla: Bi vas mikalo delati tudi tuje klasike?
Gorenc: Bi, ampak pri tujih je tako, da že marsikaj obstaja. Ravno ko smo postavljali knjigo, me je kolega opozoril, da obstaja Shakespeare v sms-ih. S parodijami naših klasikov se že dolgo ukvarjam. Že pri reviji Joker sem vsak februar pri pisanju zgodbe izhajal iz kakšnega Prešernovega dela, Levstika pa sem predelal v mafijsko kriminalko. To me spremlja že od nekdaj. Eden mojih prvih resnih rap komadov, ki sem jih naredil, je bil Gdo je ubiu Rožleta. V njem rapam o tem, kako bi moral leta 1995 pisati Vandot, če bi hotel, da bi se prodajalo. Po svoje je to tudi bergla, saj si za osnovo sposodiš znano zgodbo in imaš okvir, ki ga ljudje poznajo. Moraš pa potem vedno iskati inovativne pristope.
Bukla: Kot napoveduje številka 1 v naslovu, se nam obeta nadaljevanje; kot ste omenili, bo v njem več avtoric, bo tudi več sodobnejših del? Kdaj naj bi nadaljevanje izšlo?
Gorenc: V drugem delu bo nedvomno več sodobnejšega slovstva. V tem ga je res le za prgišče. Ampak počakajmo najprej, da vidimo, kako se bo odrezala ta knjiga. In kako bom s časom, kajti ko George R. R. Martin dokonča Zimske vetrove, se bom moral za nekaj dolgih mesecev preseliti v Zahodnje in se udinjati zgolj Targaryenom, Lannisterjem in Starkom.