Zgodba neke knjižne police
Bukla 127-128, 23.11.2016

Predpraznični čas je obdobje, ki je namenjeno tudi zgodbam, zato je najbrž prav, da kakšno povemo tudi na straneh naše revije. Ker gre za knjižno revijo, se samo po sebi razume, da je zgodba povezana tudi s knjigami.

Nedavno smo z družino obiskali London, ki je zame že dolgo nekakšna intelektualna skakalnica, saj sem tu dobil navdih za veliko tega, kar sem v preteklosti delal in pisal. Tam sem nabiral literaturo tako za magisterij kot za doktorat, črpal poslovni navdih za izdajanje naših revij, pri idejah Britancev pa sem se tudi napajal, kako dobro streči rečem na področju pop kulture.

Ne glede na to, da se v London vračam že četrt stoletja, me pot vedno znova najprej vodi v knjigarne in prodajalne glasbe ter filmov. Tam sem doživel globalni vzpon zgoščenk na začetku devetdesetih let – ko sem bil tam prvič, so bili ulični prodajalci kaset v zadnjih zdihljajih –, potem vzpon DVD-jev v tretjem tisočletju in najboljše knjigarniške čase ulice Charing Cross Road, ki se je takrat postavljala s kakimi petnajstimi knjigarnami, zelo raznolikimi, od prodajaln, v katerih so bile tudi izključno knjige za odrasle, do specializiranih antikvariatov, ki so imeli samo kriminalke.

Veliko teh časov je minilo – najbrž za vedno. V zad­njih desetih letih so ena za drugo usahnile skoraj vse prodajalne glasbe in filmov in nedavno se je po dolgem času zgodilo, da znotraj mestnega trikotnika s stranicami v ogliščih Tottenham Court Road, Oxford Circus in Picadilly Circus, torej najbrž najbolj urbanega dela Evrope, ne moreš več najti velike trgovine z glasbo in/ali filmi.

Amazon je gladko prevzel glavne prodajne poti za te tipe vsebin in žalostno, vendar resnično je dejstvo, da četudi v Londonu bivaš samo nekaj dni kot turist, veliko laže naročiš kak film ali pa zgoščenko kar prek njih, z neposredno dostavo na hotelski naslov. Dostava je nez­grešljiva, v dveh dneh, tudi prej, če je treba, pošiljka pa zapusti skladišče že nekaj ur po oddaji naročila.

Knjigarne se še borijo za svoj prostor pod soncem in seveda pri kupcih. Na najbolj obljudenem delu najbolj obljudene londonske ulice – Oxford Street – zdaj sicer ni niti ene, kar samo potrjuje to, kar so mi že pred leti rekli vodilni iz založbe Učila (intervju ob dvajsetletnici založbe je objavljen na naslednjih straneh), da se s prodajo knjig kmalu ne bo dalo več zaslužiti toliko, da bi lahko pokrivali stroške najema prostorov na najboljših lokacijah. Vseeno pa knjigarne v Londonu še vedno najdete marsikje, tudi tam, kjer vas včasih presenetijo. Nedavno sem celo naletel na knjigo, ki se posveča samo londonskim knjigarnam in antikvariatom – kar debela je!

Eden od stebrov neodvisnega knjigotrštva v Londonu je seveda Foyles, velika knjigarna s tradicijo, ki je bila včasih urejena precej kaotično, saj so bile knjige bojda zložene po založbah, ne pa po vsebinah. Zdaj, no, sploh v zadnjih dveh letih, ko so se preselili dvesto metrov niže po ulici v malo večjo in primernejšo stavbo, pa je to zgled sodobne knjigarne, v kateri zlahka preživiš najmanj pol dneva – brezžični internet je dober, kavarna in okrepčevalnica v zgornjem nadstropju pa prav tako.

Naša mularija nad to knjigarno seveda ne deli takega navdušenja kot jaz in niso v njej pripravljeni bivakirati več zaporednih dni skupaj, a vendar sem z nekaj zakulis­nimi zgodbami, kako imajo tam urejene in razporejene knjige, nekajkrat za par ur uspel zbuditi njihovo pozornost. Recimo: kar nekaj knjig, ki smo jih v naši založbi izdali v zadnjih dveh ali treh letih, denimo Moč navade, Kako se učimo, Vplivanje, Civilizacija, Prikrito ipd., so imeli tamkajšnji knjigarji – kljub temu da v Veliki Britaniji izide dvajsetkrat več knjig kot pri nas – še vedno razporejenih tako opazno, da so znova in znova nagovarjale obstoječe in nove kupce. Jasno je nam­reč, da gre za knjige, ki imajo trajnejšo izobraževalno vrednost in zato vedno nove kupce. Opazili so jih tudi otroci. Trudimo se pač, da prevedemo tisto, kar se je z našega področja tudi na največjih svetovnih knjižnih trgih dlje časa obdržalo na površini – nekakšna smetana na vrhu torte torej.

Drugo opažanje, ki je vzbudilo njihovo zanimanje, je bilo dejstvo, kako potujejo knjige v izložbe. Pokazal sem jim, denimo, primer, ko je na tisti dan izšla nova knjiga italijanske pisateljice Elene Ferrante (pri nas so do zdaj izšli njeni Dnevi zavrženosti in nedavno še Genialna prijateljica), njeni eseji in razmišljanja z naslovom Frantumaglia, že nekaj ur za tem pa je bila knjiga tudi v Foy­lesovi izložbi (pa tudi v drugih, denimo Waterstonesovih). Seveda, Foyles živi od prodaje knjig nasploh, zato skuša prodati čim več vsakega knjižnega naslova ne glede na to, kdo je njegov založnik.

Tretja reč, ki sem jim jo pokazal, pa je bil knjižni pult, na katerem so se šibile nove knjige. Na prvi pogled ni bil nič posebnega, na drugega pa že. Opazil sem namreč, da ena od knjig delno visi v zraku, zato sem jo privzdig­nil, da bi videl, kaj je spodaj. Nič ni bilo. Pult je bil nam­reč okrogel, zato se je slej ko prej zgodilo, da se večinoma pravokotnih knjig nanj ni dalo zložiti tako, da ne bi kje zeval kak zaobljen rob. Ta ni bil velik, njegova povr­šina je bila le malo večja od polovice površine knjige, a to je bilo po knjigarjevem mnenju čisto dovolj, da je tudi sem postavil še eno knjigo.

»Preštejte knjige na tem majhnem pultu,« sem jim rekel.

Bilo jih je šestnajst.

No,« sem rekel, »na prvi pogled je videti čisto vseeno, ali je knjig na pultu petnajst ali šestnajst. A poglejmo malo drugače. Če dodatna, šestnajsta knjiga na tem pultu skozi vse leto prinese enakovreden prihodek kot tudi preostale, ki so na pultu postavljene stabilno, potem to pomeni približno šest odstotkov višjo prodajo. Če s prodajnim prostorom tako učinkovito ravnajo v vsej knjigarni, potem to pomeni enak prirast v njihovem celolet­nem prometu.

Šest odstotkov? Ni slabo. Za približno toliko je od leta 2008 naprej letno padal obseg poslovanja v slovenski knjižnozaložniški panogi. Tudi s takimi ukrepi se ga morda lahko upočasnjuje. Temu se v poslu reče izkoris­tek notranjih rezerv.«

Molče so me gledali. Niso vedeli, ali se šalim ali ne. Nisem se.

Potem smo odšli na čaj, saj je bila ura že skoraj pet.

Tudi vam v teh predprazničnih dneh želimo topel čaj in dobre knjige. V tej Bukli je predstavljenih ogromno knjižnih izdaj, ki so jih založniki pripravili prav za ta čas. Prostor smo izkoristili kar se da dobro in z informacijami zapolnili vse kotičke do zadnje strani. Poiščite nekaj zase – morda tudi knjigo, ki jo v kaki knjigarni najdete visečo na sprednjem pultu.

Ali pa tudi tako, ki se skriva na kaki manj vidni knjižni polički nekje v ozadju knjigarne.

Srečno!

  Košarica knjigarne  
V košarici ni knjig.
  Poletno branje