»Včasih me kdo vpraša, kako si upam tako pisati.«
Peter Rezman (1956) ni samo edini knap med priznanimi slovenskimi pisatelji, ampak tudi eden tistih knapov, ki se vedno znova vrača v podzemni svet »zakladokopov«. Njegov literarni opus (poezija, dramatika in proza) pa ni samo spomenik njegovemu nekdanjemu poklicu, ampak tudi celotni Šaleški dolini. Širšo prepoznavnost mu je prinesla zbirka kratkih zgodb Skok iz kože (2009), za katero je prejel nagrado fabula, in tudi vsa nadaljnja dela niso ostala spregledana: za zbirko novel Nujni deleži ozimnice (2010) je bil ponovno nominiran za fabulo, nominacijo za kresnika sta mu prinesla romana Zahod jame (2012) in Tekoči trak (2015), slednji pa tudi nominacijo za kritiško sito. Pred kratkim je pri založbi Goga izšel njegov novi roman Barbara in Krištof.
Bukla: Tema prejšnjega romana Tekoči trak je gradbena afera Vegrad, na platnici novega pa beremo, da gre za »prvi slovenski roman, ki se dotakne finančnih mahinacij, povezanih z grad njo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne, in to v spregi z Rimskokatoliško cerkvijo«. Ob zapisanem se samodejno porodi vprašanje, ali vam že kdo »diha za ovratnik«.
Rezman: Ne da bi jaz vedel pa tudi k spovedi me še niso klicali. Ena vodilnih linij romana Barbara in Krištof je res na las podobna finančnim mahinacijam posvetne in cerkvene gospode, vendar je druga plast tiha intimna izpoved glavnega junaka romana. Zaradi podobnosti mojih knjig z mahinacijami v Šaleški dolini nisem doživel nobenih dihanj za ovratnik. Lahko pa, da te botrujejo molku prirediteljev kulturnih dogodkov v Velenju, ko jim pošljem ponudbo za predstavitev knjig. Ali kot sem bil pred leti priča vzkliku po koncu predstave Skok iz kože v velenjskem teatru: »A za tako predstavo smo naprosili premogovnik za sponzorstvo. Bodo ja jezni ...« Po drugi strani me veseli, da izposoja mojih knjig v velenjski knjižnici raste in da dobim veliko pohval iz bralskega kroga. Me pa včasih kdo vpraša, kako si upam tako pisati. A to se ne nanaša na opisana družbena dogajanja, ampak na intimna razkritja prvoosebnih junakov. To se mi je velikokrat zgodilo ob zgodbi Beli oblaček iz kratkoprozne zbirke Skok iz kože in se mi dogaja tudi zdaj pri Barbari in Krištofu. Najbrž zato, ker v knjigi vzporedno s pompoznim slavjem teče zelo osebna izpoved skromnega, lahko bi rekli tudi samot nega življenja protagonista, ki pa je zanj seveda pomembnejša kot velika zgodba Kotline.
Bukla: Roman je posvečen tudi Šaleški dolini, vasi Kotel, ki zaradi pretiranega izkopa »črnega zaklada« korporacije Gwerk počasi, a vztrajno izginja z zemljevida. Na eni strani presenečata ali pa tudi ne neizmerni lahkotnost in brezbrižnost, s katerima tako Oní (nadpastir nadškofije) kot Magisterzgverka (voditelj Gwerka) posegata v življenje ljudi – vse je nadomestljivo. Na drugi strani pa so rudarji, ki večinoma izhajajo iz teh krajev, na neki način v paradoksalnem položaju, saj dobesedno pomagajo spodkopavati svoj življenjski prostor.
Rezman: Vsekakor je Šaleška dolina na prelomu stoletja kulisa za vse štiri romane, ki sem jih napisal v minulih petih letih. Res je gibalo pripovedi praviloma vedno razmerje med rudnikom in vsem drugim. Tako je prisotno v romanih Pristanek na kukavičje jajce, Zahod jame, Barbara in Krištof in Tekoči trak, kot sem jih napisal po vrsti. S tega stališča je ves opus res posvečen Šaleški dolini.
Kar se pa drugega dela vprašanja tiče, je treba vedeti, da Velenje, ki je bilo zgrajeno med petdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, nima ničesar s Šaleško dolino pred tem časom. Tudi velika večina prvih prebivalcev Velenja ni bila rojena v njem, in ker pod mestom ni premoga, večina rudarjev ni vrtala pod svojimi hišami. Za one pa, ki so jim potopili bivališča, je posebna rudniška skupina izumila t. i. »nadomestna zemljišča«. Ilustracijo tega bistvenega dela romana najdemo na veznih lis tih knjige in so delo Roka Polesa. S tem pojavom sem se ukvarjal tudi v romanu Zahod jame in na prevajalskem seminarju v Novem mestu se je rodila anekdota, ki sem jo že večkrat povedal. Na delavnicah se je pojavil problem besedne zveze »nadomestna zemljišča«. Nihče od petnajsterice prevajalcev iz vsega sveta ni povsem dojel njenega pomena. »Nadomestna zemljišča« so nam reč potegavščina, ki ni izvedljiva, razen če bi nadomes tne parcele pripeljali na Zemljo z Marsa. Naj pojasnim. Posebna rudniška služba je lastniku povedala, da bo rudnik potopil njegovo njivo A, kot nadomestilo pa mu bo zagotovila njivo B, ki je 1 km stran od njive A. Seveda so morali rudniški njivo B od nekoga kupiti. Tako smo sprva vsi spregledali, da se je njiva A potopila pod vodo in da je njiva B dejansko ne more nadomestiti, saj je to drugi kos zemlje, ki ga je bilo treba od nekoga dobiti.
Bukla: Zgodba romana se odvije v enem samem dnevu, natančneje na veliki šmaren, ko v vasi Kotel s proslavo obeležujejo tradicionalno srečanje »ogroženih in preseljenih«. Romaneskne junake ste postavili na ali vsaj pod oder pa tudi zasnova dogajalnega časa in predstavitev glavnih oseb na začetku sta prej značilnost drame kot romana. Kako ste snovali zgodbo?
Rezman: Nekaj neobičajnih dodatkov na začetku in koncu romana sem si tokrat dovolil zato, da bi bralcem čim bolj predstavil karakter okolja, v katerem se en dan, od nedelje zjutraj do ponedeljka zjutraj, giblje glavni junak. Gre za zgoščen, urni zapis velikega slavja v Kotlu. Izpoved glavnega lika romana pa preskakuje čas in se vrača v otroštvo in v potopljene dele vasi. Zato se mi je zdelo potrebno opisati glavne osebe in objaviti na začetku knjige tudi scenosled proslave, kot so ga pripravili organizatorji. Vse to je objavljeno kot didaskalije in res nekoliko spominja na dramski format.
Bukla: Zgodbo v večji meri pripoveduje prvoosebni Jaz, ki je kot otrok živel v Kotlu, od koder je bil preseljen, zdaj pa že več kot 40 let živi drugje. V vas se vrača in spet odhaja. Rekli ste, da ste v ta roman vložili največ samega sebe. Kdo (vse) je torej Jaz?
Rezman: Jaz v romanu, čigar intima se nam razodeva z njegovimi spomini na njegove največje skrivnosti, je lupina, v katero postavim bralca, ki ima tudi svoje spomine in svoje skrivnosti. Jaz pisatelj sem Jazu romana odstopil nekaj svojih spominov in ga postavil v okolje, ki je podobno okolju mojega otroštva. Zgodba je izmišljena in hkrati resnična že zato, ker je zapisana. Zato je roman tudi poklon vsem pripovednikom. Tudi tistim, ki pripovedi niso zapisali, a so botrovali tudi temu romanu. Tako se ohranja spomin na takšno Šaleško dolino, ki je nikoli več ne bo.
Bukla: Zanimivo je, da kljub pereči tematiki (strašljivo uničenje kraja zaradi korporativnega izkoriščanja) med vašimi protagonisti ni osebe, ki bi nastopila radikalneje, morda celo pozvala k uporu. Ravno nasprotno, izkoriščani se, nekako sprijaznjeni z usodo, zadovoljijo z drobtinicami z mize bogatinov ali si v najboljši meri uspejo odrezati kos kolača.
Rezman: Sprijaznjenost, morda ujetost ali brezizhodnost prebivalcev Kotla je zelo podobna specifičnemu stanju v Šaleški dolini, ki me tako fas cinira, da se mi je zdelo vredno napisati roman o preseljenih ljudeh. Njim je tudi posvečen z besedami: »Pripoved je posvečena vsem prebivalcem Šaleške doline, ki sprva niso hoteli prodati svojih posestev Rudniku lignita Velenje, a so klonili in se proti svoji volji preselili na nadomestna posestva, v nadomestne hiše ali v nadomestna stanovanja.« Res da radikalnih upornikov v romanu ni. Večina se pač drži linije najmanjšega odpora in sprejema vsemogočnost Gwerka. A uporniki so! Tipična predstavnica v romanu je Etel, ki upor izraža z zbiranjem kotlskih pripovedk in tako ohranja spomin na vas, ki jo želi trajno izbrisati Gwerk.
Bukla: Na začetku devetdesetih let ste bili tudi politično dejavni (Zeleni Slovenije), s kolumnami, v katerih ste se lotevali predvsem ekoloških tem, pa ste opozarjali na neizmerno in nepopravljivo ekološko škodo, ki se dela Šaleški dolini. Se je v tem času kaj spremenilo, so ljudje bolj osveščeni in kaj sploh lahko naredijo?
Rezman: Ekološka osveščenost ljudi je iluzija. Slehernik hoče vedeti, koliko odstotne so obresti na osveščenost. Zanima jih samo višina odškodnine. Mi, ki si lastimo zemljo in jo jemljemo za svojo lastnino, smo jo vedno pripravljeni prodati za prvo ceno. Ne samo rudniku. Tudi hudiču. Osveščeni so bili po pričevanjih menda nekoč ameriški Indijanci. Civilizirani ljudje težko razumemo pismo poglavarja plemena Seattle iz leta 1854, ki ga je pisal predsedniku ZDA Abrahamu Lincolnu. Ta je želel odkupiti zemljo in jim je v zameno ponujal nadomestna zemljišča – rezervate. Poglavar divjakov mu je odgovoril, da rdečekožci ne morejo prodati belim ljudem nečesa, kar ni njihovo in pripada vsem. Beli, civilizirani človek je vse podredil pridobivanju denarja, ki pride iz zemlje, vode, zraka, vesolja, in če je kakšno sporočilo Barbare in Krištofa, je to na koncu zavito v resignacijo glavnega junaka, ki tega dne še zadnjič obišče svojo rojstno vas Kotel, ki pa to ni več. Njegova rojstna vas Kotel je potopljena na dno jezera. A tudi če ne bi bila potopljena, bi jo njegovi nekdanji sosedje vseeno prodali Gwerku.
Bukla: Ste najbrž edini pisatelj med knapi, ki v svojih delih ves čas ostaja zvest svojemu okolju. Imate še stike z rudarji, v čem se današnji knapovski svet razlikuje od tistega, ko ste se še sami spuščali pod zemljo? In koliko bralcev imate med rudarji?
Rezman: Eno mojih najlepših doživetij, povezanih s pisanjem, je bilo srečanje z Jeromlovim Tonom iz Mislinje. Oba sva bila električarja v jami. Srečala sva se po kakšnih dvajsetih letih v enem nakupovalnih centrov v Velenju, pri policah z nagrobnimi svečami. Vprašal me je, če bom še kaj napisal, meni je pa ušlo začudenje, če on bere! Kar malo užaljen mi je vrnil, kaj da si mislim! Da knapi ne berejo? Potem še spomin na izjemno srečanje s kamerati po tem, ko sem dobil fabulo za Skok iz kože. Pa predstavitev romana Zahod jame v muzeju rudarstva, 200 metrov pod zemljo, v črpališču pod starim šahtom. Tam blizu sem se leta 1973 prvič spustil v jamo. To so dogodki, za katere se je splačalo ne samo pisati, ampak živeti, pa naj se sliši še tako patetično. Seveda ni mogoče živeti v Velenjski kotlini brez vsakodnevnih srečanj z možmi, ki delajo ali so delali v jami. Tudi mlajši brat dela v rudniku, bratranec, vrsta znancev in jaz vsako priložnost izkoristim za pogovore, kako je zdaj in kaj se dogaja. To mi je zlezlo pod kožo. Čeprav je zdaj delo v rudniku bistveno drugačno, ni nič kaj manj fizično zahtevno, nevarno pa mogoče še bolj kot nekoč.
In še zanimivost za zaključek. Posebne vrste prijateljstvo, s pridihom jamskega tovarištva, sem zad nja leta spletel z rudarjem Aleksandrom Kavčnikom. Pred leti ga je v jami med »faleršusom povohala Matilda« in je utrpel hude poškodbe hrbtenice. Po okrevanju se je vrnil v jamo na isto delo, a njegova velika ljubezen je – fotografija. Eden njegovih posnetkov je na naslovnici romana Barbara in Krištof.