Laurus in Ljubezenske pesmi Boga
Laurus
Jevgenij Vodolazkin; prevod: Lijana Dejak
Cankarjeva založba, zbirka Žepnice, 2016, m. v., 408 str., 15,99 €
Ljubezenske pesmi Boga
Daniel Ladinsky
prevod: Miran Mehora, Neli Filipić
Zenit, 2016, m. v., 400 str., 22 €
Dve knjigi sta me leta 2016 še posebej zadeli, da sem sapo lovila od čudenja in trepetala od hvaležnosti, ker sta prevedeni v slovenščino. Rusija je domovina velikih romanov, mistična poezija je najgloblja dimenzija komaj še ubesedljivega duha. Zato Laurus in Ljubezenske pesmi Boga.
»Najpomembnejša knjiga leta. Izžareva nez nansko toplino in jo je treba nemudoma izdati v nakladi 50 milijonov izvodov, da bi je bilo dovolj za vse odrasle Ruse,« je zapisal slavni mož. Dodajam: Prevesti jo je treba v vse jezike sveta (najmanj v 28 so jo že) in na razpolago mora biti do konca naših dni. Ki že prihajajo, kot kažejo podobe sveta in govorijo preroki ter verjamejo junaki Laurusa. Kdaj se bo to točno zgodilo, je težko napovedati, saj »dogodki ne potekajo zmeraj v času«, kot je rekel Arsenij – mož štirih imen ob različnih časih in dveh vzdevkov, zdravilec in svetnik – svoji ljubljeni Ustini, ki je umrla in jo je s pogovorom ohranjal pri Bogu in v svoji duši. Sicer pa časa itak ni, je vedel modri Ambrogio in pojas nil: »Vse na svetu obstaja zunaj časa, kako bi sicer lahko poznal prihodnost, ki je še ni bilo? Mislim, da nam je čas dan iz Božjega usmiljenja, da se ne bi zmedli, saj človekova zavest ne more sprejeti vase vseh dogodkov hkrati. V čas smo zaprti zaradi svoje šibkosti.« Arsenij pa: »Torej obstaja že tudi konec sveta?« Ambrogio: »Tega ne izključujem. Saj obstaja smrt posameznih ljudi – mar to ni osebni konec sveta? Navsezadnje je skupna zgodovina samo del osebne zgodovine.« Lahko rečemo tudi nasprotno, je po premisleku pripomnil Arsenij. In slišal, da je čas prej prekletstvo kot blagoslov, saj ga v Raju ni bilo. Praočetje so živeli tako dolgo (Adam 930 let, Set 912) zato, ker jim je na obrazih še sijala rajska brezčasnost, v njih je bilo še malo večnosti.
Avtor tega veličastnega romana Jevgenij Vodolazkin (1964) je strokovnjak za starorusko književnost, zato Laurus diši po njej in brezčasni ljubezni, ki jo žarijo sveti ljudje, napojeni s sanjami in nošeni od diha Boga. Izjem na prevajalka Lijana Dejak je za svoj fascinanten prevod prejela letošnjo Sov retovo nagrado in globok poklon vseh, ki beremo Laurusa. Delo, ki ga ne bomo prebrali nikoli.
Tudi v Sloveniji je večkrat ponatisnjena pesniška zbirka Zapleši z menoj prava uspešnica. Na plat nicah je ime Hafis, a pesmi niso njegovo delo. Napisal jih je duhoviti, od mističnih svetniških glasov opiti Daniel Ladinsky (1948). Zdaj imamo sladko priložnost brati v enakem duhu napisano presunljivo zbirko tristo pesmi, ki so nastajale ob branju mistikov, zapisanih pred posamezne cikluse teh dvanajstih glasov: Rumi, Frančišek Asiški, Hafis, Terezija Avilska, Mojster Eckhart, Tukaram, Rabia, Katarina Sienska, Mira, Tomaž Akvinski, Janez od Križa in Kabir. Uporabil in zmešal je tiste njihove odtenke, za katere je menil, da se najbolj navezujejo na sedanjost in ponujajo bralcu možnost okušati Boga. »Vedeti moramo, da je Bog vir vsega humorja in Neskončna inteligenca. Ljubljeni, ki se ne more upreti naši najgloblji občutljivosti in prirojenemu veličastnemu sočutju srca.« Pesmi bodo upijanile tiste, ki razumejo, kar je glas Mojstra Eckharta šepnil Ladinskemu: »Znanje vedno zavaja. Vselej omeji Resnico; vsak koncept in predstava jo.« Nahranile bodo one, ki želijo zreti Lepoto, Svetlobo, Resnico in se ljubiti z Bogom. Nobene pesmi ne morem citirati. Ne le zaradi pomanjkanja prostora, ampak zaradi tega, kar je ugotovil Dejan Kos, avtor čudežne zbirke iz istega risa Evangelij bližine, o kateri sem že poročala na tem mestu. Rekel je: »S to knjigo imam eno samo težavo – ko iščem misel, ki bi jo želel deliti, ne najdem nobene, ki je ne bi.«