Očetovina in Na dolge proge
Očetovina
Resnična zgodba
Philip Roth; prevod: Miriam Drev
UMco, zbirka Odkrito, 2016, m. v., 210 str., 18,90 €, JAK
»Ničesar ne smeš pozabiti,« si ukaže Philip Roth (1933), slavni ameriški pisatelj judovskega rodu, večkratni kandidat za Nobelovo nagrado, ko ošine očetov debel in čvrst penis (»V celoti krepkejši od mojega,« zapiše). Da si ga bo ohranil v spominu, ko bo hudo bolni oče mrtev. Tako morda lahko prepreči, da spomin na pokojnika ne bo zvodenel v nekaj poduhovljenega: »Natančno si moram zapomniti, natančno zapomniti čisto vse, zato da bom lahko, ko ga ne bo več, poustvaril očeta, ki je ustvaril mene.« In si je med njegovo boleznijo pisal dnevnik opazovalca staranja (»Starost pač ni piknik, kajne?«), pešanja in umiranja. Rothova močna pisava, obarvana s trpko (samo)ironijo, brez kančka sentimentalnosti, spregovori o pomembnih rečeh: kako ohraniti spoštovanje in dostojanstvo starega človeka, kako slišati njegove potrebe in uresničevati njegovo voljo, ne zdravnikove ali svojcev. Spoš tovanje, sočutje, empatija so odgovori, ki jih pokaže ta presunljiva avtobiografska zgodba. Prebrati bi jo moral vsak otrok starajočih se staršev, vsi zdravniki in medicinske sestre, ki jih poklicno obravnavajo.
Operirati ali ne očetov hitro rastoči tumor v glavi, ki mu je že uničil eno oko, povesil polovico obraza, najedel občutek za ravnotežje? Ena ali morda celo dve sedem, osem ali več ur trajajoči operaciji bi morda sprostili kak živec in preprečili hitro uničenje prebavnega trakta, za nekaj mesecev torej podaljšali življenje, lahko pa bi bilo tudi slabše in bi šestinosemdesetletnega očeta oropali še teh funkcij, ki za silo delujejo. Kaj storiti, sprašuje zaskrbljeni sin očeta, zdravnike, brata in samega sebe. Kaj storiti? »Samo sivo mreno naj mi operirajo, da bom videl na nepoškodovano oko,« ponavlja oče, ki mu je to prioriteta, samo to. »Zakaj mora človek umreti? Vsakogar bi spravilo v bes, to vprašanje. Ko pa je vendar nepogrešljiv, porkaduš, če že ne več za druge, potem vsaj zase! Čemu bi torej moral umreti? Naj mu vendar neka brihtna glava odgovori na to.«
Rothova pripoved, v kateri mrgoli zgodb judovskih priseljencev, za katere ima oče osupljivo živ faktografski spomin, pne lok od otroštva in nasprotovanja očetovi avtoritarni volji – bil je nezmotljiv zavarovalniški agent samo s končano osemletko, ki je z odpovedovanjem in železno samodisciplino štirideset let garal za družino in ji »z besedami vrtal luknje v glavo« – do sočutne nege obnemoglega starca. Ko počisti po hiši razmazan očetov drek, doživi razsvetljenje: vse je tako, kot je prav in mora biti. Človek počisti drek za očetom in po končanem delu so vsi občutki drugačni kot prej: »Ko enkrat zaobideš svoj gnus in se ne zmeniš za slabost ter z enim skokom pustiš za sabo fobije, zabetonirane kot tabuji, ti preostane nezaslišano veliko življenja, ki je dragoceno.« To je torej bila očetovina, ugotovi pisatelj: »Ne denar, ne tefilina, ne lonček za britje, temveč drek.«
Na dolge proge
Samo Rugelj
Litera, zbirka Piramida, 2016, m. v., 201 str., 18,90 €, JAK
O svoji očetovini piše tudi Samo Rugelj (1966). Ganljivo! Ker mu je oče predal tek kot pomembno dediščino volje in samodiscipline pa tudi moške bližine, v (avto)biografskem romanu opisuje svoj tek skozi življenje, da bi orisal enak lok kot Roth: od spominov na otroštvo do spremljanja očetove smrti, ki jo v romanu »posvoji« in tako v slovensko literaturo vpelje »spomin na prihodnost«. Na neizogibno minevanje in smrt, ki ni grozljiva, če je bilo življenje izpolnjeno. Prepoznano lastno poslanstvo – oba z očetom so zaznamovale knjige – , urejeni odnosi z bližnjimi in s tekom v dobesednem in metaforičnem smislu prepletena močna družina, ki jo sin zmore vzpostaviti kljub drugačni očetovi zgodbi. Ko so plačani računi, zaključeni življenjski krogi in je ob moškem »srna, ki je tekla pred njim v Modrih planinah«. Čeprav je v Rugljevi knjigi veliko opisov teka, to ni tekaški, temveč ljubezenski roman. Kot je tudi Rothov. Očetovina je dediščina, ki prehaja z očeta na sina, in oba R-ja sta jo sprejela in povzela v knjigi, ki besede ljubezen skoraj ne omenja, a je na straneh odtisnjena z veliko začetnico: Ljubezen. Saj za to v življenju gre, kajne?