Prostor vmes
Ljubljana je decembra 2015 kot ena izmed dvajsetih mest na svetu prejela trajni naziv Mesto literature in se s tem pridružila druščini mest z živahnim literarnim utripom in kulturno dediščino, ki se zavedajo pomena knjige in branja za mesto in njegov razvoj.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? Kako mesto literature vidijo ustvarjalci s področja knjige? In kaj je tista majhna izjemnost, ki lahko Ljubljano postavi na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Katje Perat, pesnice, publicistke in doktorske študentke primerjalne književnosti v ZDA, od koder v zadnjem času piše pronicljiva besedila o svojih videnjih ameriške stvarnosti. Kot pesnica je leta 2011 izdala pesniško zbirko Najboljši so padli, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2014 ji je sledila zbirka Davek na dodano vrednost, ki je bila prav tako nominirana za več nagrad. Je ena najprodornejših glasov mlajše generacije.
Pravzaprav imam rada spomenik Joyceu na tleh ljubljanskega kolodvora, majhen in neugleden (svoji umetelnosti navkljub), vedno na voljo vsakemu psu, ki bi ga rad označil za svojega – rada ga imam, čeprav je z njim vse narobe, čeprav je spomenik človeku, ki se je v zgodovino svetovne književnosti zapisal kljub svojemu narcisizmu, šovinizmu in aroganci in celo čeprav je spomenik vztrajni slovenski nesamozavesti, ki bo vedno laže okronala tujca, ki je pomotoma sestopil z vlaka za Trst in se pri nas zadržal slabo noč, kot kogar koli, ki si je vztrajno prizadeval izboljšati zaplato zemlje, na katero se mu je bilo pomotoma dano roditi. Rada ga imam zato, ker metaforično zastopa vse, kar sem se v letih, ko sem jo naseljevala, priučila imeti rada na Ljubljani – pa naj bo Unescovo mesto literature ali ne.
Kot ta pozlačen jašek ob poti tudi Ljubljana, železniška postaja med Dunajem in Trstom, med Münchnom in Beogradom, med Parizom in Istanbulom, ta prostor vmes, predah med imperialnimi interesi in lastnim malenkostnim nacionalizmom, luknja v zemljevidu Evrope, onemogoča, da bi se jo gledalo z razdalje – kdor hoče videti, se mora posiliti z detajli. Ljubjana je mesto, s katerim se ne da imeti afere. Samo dolg, mučen, polnovreden zakon. Zato njene urbane legende nagradijo smo tistega, ki je vztrajal dovolj dolgo in se jim dovolj vztrajno metal pod noge, da je sam postal del njih, samo tistega, ki je dovolj vztrajno marširal čez Rožnik, da se je na koncu zaletel v Emila Filipčiča, in dovolj pridno popival pri Ferantu, da se je naučil razumeti pivski ritem Milana Kleča.
Z majhnostjo pride tesnost, smo vajeni ponavljati, tesnost, provincialnost, dolgčas. In vse od naštetega drži – Ljubljana je mišja luknja, v kateri je pogosto temno in tesno, vendar pa je hkrati tudi prostor, ki zaradi svoje majhnosti sili k večnemu vračanju enakega, k neskončnim obratom tistega, kar se daje in se v svojem nenehnem dajanju poglablja, dokler ne doseže globine, iz katere ga je nemogoče izruvati.
Dolgo sem verjela, da si lahko Ljubljančan samo na način, na katerega je bil Ljubljančan Gregor Strniša – da se ves prepustiš temu mestu, kot bi zastopalo vse vesolje, in se nikdar ne prepustiš drugemu. Nisem postala Gregor Strniša. Vendar pa sem ohranila prepričanje, da se je treba z mestom zliti scela, če hočemo iz njega iztisniti življenje, iz življenja pa literaturo. In zavedanje, da je nekaj nelagodno lepega naseljevati mesto, ki ga zgodovina ni posilila z ustaljeno pripovedjo o njegovi lepoti, veličini ali slavi. Nekaj, kar neobhodno sili k temu, da se ga izumlja na novo, da se ga kontekstualizira vsakič sproti, nagonsko, iz nuje, iz sle po preživetju in lakote po zgodovinjenju, po neuresničljivi stabilnosti zgodbe, ki jo je treba vsakič znova popravljati, da ne bi olesenela v laž. Da je nekaj nelagodno lepega naseljevati mesto, ki je mesto literature, ker sili k literaturi.