Strmenje v sonce in Vse se uglasi in izpolni
Strmenje v sonce
Kako premagamo grozo pred smrtjo
Irvin D. Yalom
prevod: Helena Marko
UMco, 2018, m. v., 270 str., 22,90 €
Vse se uglasi in izpolni
Logoterapija v poznejšem življenjskem obdobju
Elisabeth Lukas
prevod: Janko Jeromen,
Tadeja Petrovčič Jerina
Celjska Mohorjeva družba, 2017, m. v., 110 str., 15 €
Ljudje se bojijo misliti nanjo. Ljudje se bojijo govoriti o njej. Mnoge je groza pred njo – neizbežno smrtjo. Zanje je dr. Irvin D. Yalom (1931) napisal knjigo, katere naslov je navdihnila La Rochefoucauldova misel: »V sonce in smrt človek ne more gledati naravnost.« Ameriški profesor psihiatrije, izjemen psihoterapevt in pretanjen pripovedovalec, ki ga v številnih knjigah nagovarjajo filozofi in književniki, vedno znova pa njegovi sopotniki, kot pravi klientom, je tudi v tem delu globok, presunljiv in prepričljiv. Strmenje v sonce je Yalomova tretja knjiga, prevedena v slovenščino. Prva je bila Rabelj ljubez ni in druge psihoterapevtske zgodbe (2016), druga Darilo terapije (2017) in obe sta kmalu po izidu postali uspešnici. Močno upam, da se to obeta tudi Strmenju v sonce. Demografska podoba tako imenovanega razvitega sveta kaže, da nas je vse več starejših in starih ljudi, ki že sestopamo v dolino, kjer nas čaka smrt. Za nas je skrajni čas, da pogumno pogledamo na bližajoči se konec življenjske poti. In da zaupamo, da bomo lahko odšli dostojanstveno, obdani s sočutjem in spoštovanjem. Tega pa ne bo, če tudi mlajše generacije ne bodo pripravljene odpreti oči in srce za procese umiranja in smrti.
Na smrt bolan klient podporne terapevt ske skupine za obolele z rakom, v kateri je Yalom deloval več kot petnajst let, je zagren jeno ugotavljal: »Naša kultura na umirajočega gleda kot na golazen ali smeti, posledično pa se vsi umikamo pred umirajočimi.« Ljudje umirajo v domovih za ostarele in bolnišnicah in vse več je tistih, ki še nikoli v življenju niso videli mrtveca. Tudi zato ima groza pred smrtjo tako moč, da ljudje trepetajo, živijo v tesnobi in paniki, imajo moraste sanje in slabo spijo. Ko bodo prebrali dragoceno pričevanje in iskreno samorazkrivanje Irvina D. Yaloma, jim bo odleglo, saj »nebrzdano grozo lahko zvedemo na stopnjo vsakdanje, obvladljive tesnobe. Ne le da ob ustrezni podpori strmenje v obličje smrti obrzda našo grozo, naše življenje naredi tudi bolj ganljivo, bolj dragoceno, bolj vitalno.« In prav za slednje gre! Da znamo ob zavedanju lastne umrljivosti bolj ceniti dejstvo, da smo živi! Da zaživimo radostno, polno in izpolnjeno življenje, ko pred zadnjim izdihom mirno rečemo: »Ničesar ne obžalujem.« Izpolnjeno življenje je namreč dobro življenje. In dobro življenje napoveduje lepo smrt.
»Od uspešnega, posrečenega življenja se lahko dobro poslovimo, celo zelo dobro – od zavoženega življenja pa ne. Najpozneje ob smrtni uri, ko je že za vse prepozno, nam bo kot težek kamen obležalo na prsih,« opozarja na pomembnost polno živete sedanjosti tudi logoterapevtka Elisabeth Lukas (1942). V ganljivi, spodbudni in navdihujoči knjižici Vse se uglasi in izpolni radikalno zastopa smiselnost bivanja zdaj in tukaj: »Sedanjost je naša posebna dragocenost, ki jo moramo uporabljati z vso modrostjo, da se bomo vedro starali in se z lahkoto poslavljali, tako v velikih stvareh kakor v majhnih, vsakdanjih in tudi takrat, zadnjikrat.« Z metaforami o vonju zrelega klasja, žetvi in našega življenja kot (notranje) kašče, v katero ves čas nalagamo izkušnje in doživetja – najbolj zažari doživetje doseženega vrha – , nas z nežnostjo vodi v leta, ki so lahko naša najlepša. Če smo živeli »osrečeno« življenje, kar se kaže v hvaležnosti, zadovoljnosti, skromnosti. Pa tudi modrosti in spokojnosti, »ki si jo zares lahko privošči le tisti, ki sestopa, saj mu ni treba \'ničesar več hoteti\'«. Osrečenost namreč pomeni, da smo izkusili bistveno. Z njim smo napolnili svoj nahrbtnik, ki ga pregleda smrt. »Kdor se odpravi na pot s polnim nahrbtnikom, se ne more vrniti s praznim,« je čudovita popotnica za sleherno potovanje, tudi za naše zadnje zemeljsko.