»Branili so se s tiskanjem slovenskih knjig ...«
foto: Slavka Ilich
Iztok Ilich, rojen leta 1947 v štajerski prestolnici, se je že med študijem filozofije in književnosti aktivno angažiral; začel je s prevajanjem in pisanjem za različne časnike, revije in radijske hiše. Z leti je pridobil številne delovne izkušnje na področju knjigotrštva in založništva; to široko pridobljeno znanje je predstavil v pomembni monografiji Pota knjige (2004, 2006) in nato še v leksikonu Knjiga (2007). Leta 2012 je prejel Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. Z njim smo se pogovarjali ob izidu ene njegovih bolj ambiciozno zasnovanih monografij, Brezmejna Slovenija.
Bukla: Kdaj in kako je pri vas vzniknilo zanimanje za ljudsko izročilo in njegove varuhe, o čemer pišete v vaših zadnjih knjigah?
Ilich: Že v otroštvu, z babičinimi pravljicami, predvsem v priredbah Frana Milčinskega. In potem med študijem; še vedno obžalujem, da se namesto za filozofijo, takrat predvsem marksologijo, ki mi »ni ležala«, nisem odločil za etnologijo. Bil bi kolega sijajne, danes sedemdesetletne generacije etnologov. Ure se ne da zasukati nazaj, sem pa postal njihov sopotnik v društvu. Z imenitnimi rajžami in debatami se je začela moja »drugoživljenjska« učna doba. Tudi kot urednik sem pomagal do objave kar nekaj etnološkim knjigam.
Bukla: Koliko časa je nastajala knjiga Brezmejna Slovenija? Po pregledovanju zapisanega ste nekatere kraje obiskali v razdobju več kot deset let …
Ilich: Res je. Sprva sem različne prireditve sprem ljal največ iz radovednosti, da sem o slikovitih starih šegah in navadah ter o položaju jezika – ki je zame temelj nesnovnega izročila in identitete! – lahko tudi kaj napisal. Vedno so me najbolj zanimali ljudje, ki dediščino živijo in jo s tem ohranjajo. Zdaj že več kot desetletje to počenjam intenzivneje in sistematično. Leta 2014 so izšli Varuhi izročila, zdaj še Brezmejna Slovenija. Gradivo za ti knjigi se je kopičilo in prepletalo. Moral sem ga nekako razdeliti in obenem dopolnjevati. Kar ni šlo v prvo knjigo, je postopoma dozorelo za drugo. Pri žal že pokojnem profesorju Viljemu Černu v Bardu, na primer, sem res bil, na »svojo pest«, prvič že leta 2004. V Reziji in marsikje na avstrijskem Koroškem tudi že prej. Vendar sem se potem še vračal – če se je dalo ne sam, najraje seveda z ženo Slavko – , da sem razumel in zapisal, kar se mi je zdelo potrebno, da bi lahko razumeli tudi drugi.
Bukla: Se je kje v tem času stanje varovanja ljudskega izročila opazno spremenilo – bodisi na bolje ali na slabše?
Ilich: Enega samega odgovora ni. Raje pa govorim o uspešnih praksah. V Benečiji, kjer – drugače kot na Tržaškem, Goriškem pa tudi na Koroškem, a podobno kot v Porabju – nikoli niso imeli slovenskih šol, je pravi čudež, da so tamkajšnja narečja preživela fašizem in nacizem. Najzaslužnejša za to je bila duhovščina, vendar je legendarnih čedermacev vedno manj, naslednikov pa nimajo. Zato je sprva napol tajno, zdaj pa vedno bolj odmevno delovanje dvojezične šole v Špetru v Nadiški dolini še toliko bolj pomembno. V Terski in Kanalski dolini ter Reziji o svoji, tudi slovenski šoli za zdaj le sanjajo. Ne more je nadomestiti niti čezmejni projekt Zborzbirk, ki je sicer v zadnjih letih vzdolž zahodne meje vzpos tavil mrežo več jih in manjših etnoloških muzejev in zbirk – informacijskih točk s »srcem« v SMO – Slovenskem multimedialnem oknu v Špetru, ki družijo vse te kraje in z njimi povezane ljudi. Ti stiki vsaj nekaterim dajejo občutek, da to, kar znajo in kakor govorijo, ni nepomembno, ničvredno, in da je razvoj turizma morda boljša mož nost za obstanek kot tradicionalno odhajanje za delom daleč zdoma.
Bukla: Kje vas je trdoživost ljudskega izročila najbolj presenetila? Je ta bolj posledica zavednih posameznikov ali agilnosti ustreznih institucij?
Ilich: Za oboje gre: ponekod nad etnološkimi zbirkami in prireditvami z napotki in spodbudami »držijo roko« muzeji in druge strokovne ustanove, marsikje pa se ljudje, predvsem ob krajevnih in cerkvenih praznikih, že od nekdaj organizirajo sami. Ne da bi jih kdo priganjal ali nadzoroval, postorijo, kar je treba, in pri tem bolj ali manj uspešno vključujejo tudi mlajše nadaljevalce tradicije.
Bukla: Če pogledamo zemljevid obravnavanih točk v knjigi, vidimo, da jih je več kot polovica onkraj meja? Kako to? Je to neposredno povezano z vašo metaforo, da kruha ne bi bilo brez njegove skorje?
Ilich: Kruha, tj. slovenske države, po mojem mnenju ne bi bilo – ali pa bi bila še precej manjša kot je – , če se v drugi polovici 19. stoletja za naš jezik in kulturo ne bi s tolikšno vnemo in požrtvovalnostjo zavzeli rojaki na obrobju. Oni so bili v stoletju prebujajočih se nacionalnih programov v stikih z večjimi in močnejšimi mejaši prvi na udaru. Branili so se s tiskanjem slovenskih knjig na Koroškem, od koder se je širila tudi ideja Zedinjene Slovenije, pa z organiziranjem čitalnic in taborov na Štajerskem in Primorskem, ko je bila »sredica« z Ljubljano še bolj previdna. Prvo čitalnico – njen tajnik je bil Fran Levstik – so leta 1861 odprli v Trstu, naslednjo v Mariboru, tretjo v Ljubljani, veliki tabor v Vižmarjih pri Ljubljani pa je bil po prvem ljutomerskem šele sedmi po vrsti! Po osamosvojitvi prvič živimo v razmerah, ko meje ne zapirajo ali ovirajo več poti do rojakov v zamejstvu. In ne njih k nam. Od tod tudi naslov Brezmejna Slovenija. Meje v glavah so povsem druga, veliko večja težava.
Bukla: Morda pripravljate še kak projekt na to temo?
Ilich: Od obeh knjig je ostalo še precej gradiva. Zlasti o zanimivih zbiralcih in njihovih zbirkah. Nekatere so prave zakladnice, ljudje pa žive enciklopedije. Ne vem pa, ali mi bo še uspelo vse to povezati. Če drugega ne, bi moral znova vzeti pot pod noge – in ugotavljati, da skupni slovenski kulturni prostor, kot se je svoj čas reklo temu svetu, le ni tako majhen, kot je videti.