»Kdor meni, da je preprosto napisati dober mladinski roman, ga ni še nikoli napisal.«
Ena naših najbolj priljubljenih pisateljic za otroke in mladostnike se po daljšem premoru vrača z izjemno zabavnim mladinskim romanom Elvis Škorc, genialni štor. Živahna zgodba z vrsto presenetljivih zasukov je prvoosebna pripoved malce debelušnega mulca in »genialnega«, a nerazumljenega izumitelja Elvisa z včasih smotano familijo, ki pa jo ima neznansko rad. Elvisa seveda tare cel kup najhujših možnih najstniških tegob, daleč največja pa je ta, da ga najlepša punca na šoli sploh ne opazi. Življenje sicer Elvisa sooči tudi z resnejšimi izkušnjami (npr. ločitev staršev), vendar jih avtorica v zgodbo vplete zelo nevsiljivo in tematizira v duhu celotne pripovedi – ne radikalno zaostreno, ampak kot del življenja, ki ga izkusi marsikateri najstnik.
Janja Vidmar se pisateljevanju posveča že več kot dvajset let. Je aktivna članica Društva slovenskih pisateljev in goreča promotorka mladinske književnosti. V svojih delih prehaja med različnimi žanri, od realistične problemske literature, v kateri načenja številne tabu teme (najstniška homoseksualnost, neželena nosečnost, ksenofobija, nasilje v družini in med vrstniki), do fantastičnih in grozljivih pripovedi. Da to počne več kot uspešno, je razvidno že z malo brskanja po spletu, kjer lahko prebiramo navdušene odzive najstnikov, večkrat pa ji je priznanje izrekla tudi stroka; med drugim je prejela dve nagradi večernica (Princeska z napako, Pink) in dve nagradi desetnica (ZOO, Kebarie), leta 2013 in 2014 pa bila nominirana tudi za prestižno mednarodno nagrado Astrid Lindgren.
Bukla: V novem romanu je glavni protagonist Elvis Škorc (nekakšen slovenski Jadran Krt), ki ga tare kup običajnih najstniških tegob, od nepopolnega videza, zasmehovanja vrstnikov in nerazumevanja odraslih, seksualnega prebujanja itd. Lotevate se torej prob lemov, ki jih pozna veliko najstnikov, a jih v primerjavi z vašimi prejšnjimi mladinskimi romani obravnavate lahkotno, zabavno in z veliko mero samoironije. Zakaj ste se tokrat odločili za drugačen pristop?
Vidmar: Že nekaj let spremljam prevodne in domače knjige na področju t. i. problemske literature, h kateri sem tudi sama prispevala precej knjižnih naslovov. Malce se mi zdi, da smo mladinski avtorji v poskusih razbijanja različnih tabujev in predsodkov šli že tako daleč, da se mladi bralci komajda še lahko poistovetijo s knjižnimi junaki, ki so praviloma čez vse meje posebni, drugačni, izjemni, zaznamovani, obenem pa se jim dogajajo tudi tako neverjetne reči, da bralec, ki živi v ljubeči družini in trpi samo »običajne« najstniške tegobe (saj vem, prav vsaka najstniška tegoba je velika, dramatična in pomembna!), lahko le zeva in se upravičeno zaskrbljeno sprašuje – tole mislim seveda malo za šalo malo zares – , zakaj nima nobenih telesnih ali duševnih posebnosti, čemu je obdan s samimi običajneži, namesto skrajneži in kako za vraga je pristal v tako osupljivo navadni družini, ki se ne ponaša niti z enim samim neobičajnim primerkom. Pa pri tem ne mislim na črne ovce, ki praviloma tičijo v vsaki ožji ali vsaj širši žlahti.
Po vseh mogočih problemskih naslovih, ki sem jih prispevala k slovenski literarni blaznosti, sem si tako več let želela za mladino napisati nekaj zabavnega, lahkotnega, trapastega in predvsem mladostniku prijaznega. In potem se je spontano rodil Elvis, nekateri pravijo, da smo res dobili nekakšnega domačega Jadrana Krta. Če Elvis vsaj malce in od daleč diši po njem, sem nadvse počaščena. Med pisanjem sem se tudi sama zabavala in mu kar nekako dovolila, da je narekoval tempo in prigode. Moram pa priznati, da se je bilo po štirih letih premora res težko spraviti k pisanju. Prej sem velikokrat slišala, kako avtor včasih potrebuje daljši, celo večletni premor; no, pri meni tovrstne prekinitve ne delujejo, saj sem se mučila kar nekaj dolgih mesecev, preden je beseda spet stekla. Imela sem občutek, da pišem prvič. Tako vsaj zame velja, da je s pisanjem kot z maratonom. Če ne treniraš red no in zavzeto, pozabi na cilj.
Bukla: Elvis Škorc je napisan v sočnem, pogovornem jeziku, v dialogih je opazen tudi najstniški sleng, s katerim se mladi bralec še bolj poistoveti. Kako vam uspe tako odlično ujeti duha in jezik mladostnikov? Je to profesionalna praksa, vam svetuje najstniška hči, se družite z mladimi ...?
Vidmar: Hči je že odrasla, mlada ženska. Z mladimi se podružim po šolah, kamor me še tu in tam povabijo, vendar manj kot pred leti, ko sem knjiž ne naslove stresala iz rokava. Spremljam jezik, njegov razvoj, iščem jezikovno lego, ki ne obteži zgodbe, ampak ji pusti dihati. Preobložen jezik ali pretiran sleng zgodbo zadušita, treba je najti pravo mero. Jezik je izmuzljiva tvorba, ki se nenehno razvija in uhaja zdaj sem zdaj tja, zato je mogoče na podlagi slengizmov v delu večkrat ugotoviti časovni okvir nastanka. Elvisa sem skušala ubesediti v nezapleteni jezikovni legi, ki ima kak sleng kvečjemu v dialogih. Iskala sem sinonime, ki bi nekako duhovito povzemali Elvisovo dogajanje in počutje. Bister je, smotan in prisrčen, v njem bi se lahko prepoznal marsikdo, hehe. Za nameček ne more nadzorovati nadležnih hormonov, ki mu zagodejo ob najbolj nepravih trenutkih.
Bukla: Nedavno se je v javnosti odprla debata o tem, kakšna literatura je/ni primerna za mlade bralce. Kaj menite, na kakšen način mora mladinska literatura spregovoriti in nagovarjati svoje bralce? In na kaj mora biti avtor še posebej pozoren?
Vidmar: Problemska dela so si med sabo tako zelo raznolika po tematiki, pristopu in še čem, da jih je težko meriti z istimi vatli, včasih je to težko celo znotraj istega skupnega imenovalca. Na področju mladinske književnosti smo si pravzaprav stroka in ustvarjalci enotni, da naj bodo tudi dela za mlade ovrednotena po kakovosti; v smislu, ločujmo torej dobro napisane knjige od ponesrečenih, ne enačimo avtorja s književnim likom, mladinski avtor mora biti vedno na strani žrtve oziroma otroka/mladostnika, in našteto nadvse zagovarjam tudi sama. Knjige za mlade morajo izkazovati visoko stopnjo etičnosti. Kdor meni, da je preprosto napisati dober mladinski roman, ga ni še nikoli napisal. Nekateri menijo, da lahko v delih za mladino umanjka estetska dimenzija, kar je hudo narobe, saj si prav mladi zaslužijo vrhunskost jezika, tematike in forme, kako bodo sicer v odrasli dobi zmožni ločiti zrnje od plev? Kakovostni mladinski romani ne ponujajo lahkotnega branja in vnaprejšnjih šab lonskih presoj, temveč bralca spodbujajo, da prazne lise, izmuzljive pasuse in podobno dopolni z lastno domišljijo in spoznanji, skratka, nudijo mu možnost izbire. In to je bistvena ločnica med umetniško in pogrešljivo mladinsko literaturo. Menim, da avtor odgovarja za napisano, toda bralec mora hkrati zavzeti odgovorno držo do prebranega (ne podcenjujmo mladih bralcev). Po mojem šele sinteza obojega prinaša celovitost literarnega dela.
Sama na stara leta postajam softič, in če sem nekoč kar drzno odpirala določene tabuje, se danes med ustvarjanjem problemskega dela kljub poskusu objektivne distance odzivam precej čustveno, ker se mi zdi, da je svet čedalje bolj krut in neizprosen prostor, tudi, ali celo predvsem, do otrok in mladih.
Bukla: Danes pogosto slišimo, da mladih knjige ne zanimajo, da ne berejo, medtem ko vaša dela, ki pogosto načenjajo zelo težavne teme, zahtevajo razmišljujočega in na neki način družbeno aktivnega bralca. Ker veliko gostujete na osnovnih in srednjih šolah, me zanima, kakšen je odziv ob vašem obisku in ali se vam zdijo današnji otroci res tako zelo drugačni?
Vidmar: Otroci so naše zrcalo. Imam prijateljico, psihologinjo, zaposleno na osnovni šoli. Tarna, da tako hudo ni bilo še nikoli in da so otroci popolnoma pobezljali. Vrstijo se individualne obravnave, vedenjske težave, razne zlorabe, nasilje vseh vrst. Sama na obiskih po šolah opažam kar izmučene učitelje, ki ohranjajo pozitivno naravnanost, kolikor se da. Bi pa dodala, da vse ni samo slabo: nove in preurejene sodobne šolske knjižnice postajajo prijazen kotiček, v katerem mnogi učenci radi preživljajo prosti čas. Meni se zdi to super. Police s knjigami so prima okolje za vsakogar. Le država bi morala namesto polnjenja bančnih lukenj in širokogrudnega podeljevanja sejnin ter nagrad raznim nadzornim svetom in holdingom sredstva namenjati za nakup novega knjižničnega gradiva v šolskih knjižnicah, pa bi zmagali. V vsakem bermudskem trikotniku družbe so knjige kompas, ki kaže v pravo smer.
Bukla: Podatki o knjižnični izposoji kažejo, da ste otroški in mladinski pisatelji praviloma uvrščeni na vrh lestvice izposoj, zanima pa me, kakšen je položaj mladinskih pisatel jev iz prve roke. Kako vas obravnava literarna stroka, se zaveda, da ravno vi vzgajate prihodnje bralce?
Vidmar: Literarna stroka se zaveda, a se žal družba in sistem ne. Le peščica mladinskih avtorjev še danes vztraja samo pri literarni dejavnosti, večina nas je po raznih službah, espejih in zasebnih podjetjih. Od pisanja že dolgo ni več mogoče živeti, treba se je preusmeriti na druga področja. Težava je v tem, da je kultura zdrknila celo z repa in raje se ne sprašujmo kam. Dobro bi bilo spregovoriti o socialnih stiskah ustvarjalcev. Kajti kot družba smo seznanjeni in solidarni z rudarji, gasilci, kuharicami in medicinskimi ses trami, medtem ko javnost ne ve tako rekoč ničesar o boju za preživetje v kulturi. Vsak se znajde, kot ve in zna.
Bukla: Drug pogost žanr, v katerem pišete, je fantazijski ali grozljiv. Če pomislim, zelo malo pisateljev, ki pišejo realistično literaturo, zaide na polje fantazijskega. Vam tako prehajanje med žanri predstavlja izziv?
Vidmar: Grozljivke in fantazijske krajše in daljše pripovedi sem pisala pred petnajstimi leti, zadnja leta se usmerjam bolj v medosebne odnose, medkulturnost in zgodbe iz oddaljenih kotičkov sveta, tudi kriznih žarišč. Pravkar pišem knjigo za mlade odrasle, katere glavna nit je prav prepletanje različnih usod na raznih koncih sveta.
Bukla: Elvis Škorc ima odprt konec, ki kar kliče po nadaljevanju. Ga imate v mislih? In tudi sicer, kaj pripravljate v prihodnje?
Vidmar: No, pa sva že odgovorili na zadnje vprašanje. Elvis se mi kar smili, saj ga bo skoraj zagotovo doletelo nadaljevanje, nemara celo več njih, podobno kot Jadrana Krta. Priznati moram, da je naravnost prima in osvobajajoče pisati knjigo, v kateri glavnega junaka pestijo drobne, zabavne težave in ta smešni, ljubki, najst niški dualizem, spričo katerega mladi sebe po eni strani doživljajo kot središče sveta, po drugi pa hkrati sami sebe dajejo v nič. Upam, da se bo knjiga med mladimi prijela, in ob tej priložnosti želim Elvisu uspešno krmarjenje po šolah, knjižnicah in knjigarnah.
... »V knjigah in filmih so babice dobre duše, ki bi izkrvavele za svoje vnuke. Meni je moja nosila ogabne žajbljeve bombone brez sladkorja, da bi me odvadila čokolade. Poleti na morju supa in rola. To ni normalno za stare ljudi, če mene vprašaš!« ...
... »Zaradi prečutih noči sem kinkal v šoli in si prislužil dva cveka. S tem sem nase priklical nekaj hudega – razjarjeno mamo. Glede nje si ne domišljaj preveč. Ljubezen do tebe je ne bo ustavila, da te ne bi pošiljala v trgovino, silila odnašati smeti in pobirati odstrižene nohte iz umivalnika.« ...
... »Ela me je zašpecala mami, da sem obseden z ženskami. Ta res ni pri pravi! Pri trinajstih je zanimanje za nasprotni spol zdravo! Moji sošolci otipavajo stebre na šolskem hodniku!« ...
– iz knjige Elvis Škorc, genialni štor