»Človek je, ne glede na to, kako razume samega sebe, vedno usodno definiran s tem, kako ga razumejo drugi.«
Katjo Perat (1988) smo slovenski bralci že spoznali, in sicer kot eno izmed najbolj prodornih in uspešnih pesnic svoje generacije; dokaz o tem sta dve razprodani pesniški zbirki, Najboljši so padli (2011) in Davek na dodano vrednost (2014). Diplomantka Filozofske fakultete v Ljubljani in zdaj doktorska študentka primerjalne književnosti in kreativnega pisanja na Univerzi Washington v St. Louisu med drugim piše za Mladino in soureja AirBeletrino. Konec maja je izšel njen romaneskni prvenec, Mazohistka, psevdobiografija izmišljene posvojenke Leopolda von Sacher-Masocha, ki se odvija na Dunaju v času secesije. Ob tej priložnosti smo z avtorico opravili kratek pogovor.
Bukla: Po dveh pesniških zbirkah je Mazohistka vaš romaneskni prvenec. Kako je prišlo do odločitve, da napišete roman? Ste že od nekdaj vedeli, da ga boste nekoč napisali, ali je prišel navdih za pisanje bolj spontano?
Perat: Kar se mene tiče, so se spremembe v žanru upognile glede na spremembe v duši. S selitvijo v ZDA in staranjem je prišla sprememba perspektive, s katere so se stvari začele kazati kot širše, počasnejše, bolj oddaljene. Za moje razmere, se razume, glede na to, da roman, kakršnega sem lahko napisala oz. hotela napisati, še vedno vztraja pri tem, da je prva oseba ednine edina, s katero lahko razpolagam.
Bukla: V preteklosti ste dejali, da poezijo pišete, ker je kratke sape in vam to zaradi hitrega spreminjanja sveta najbolj ustreza. Kako je bilo, tehnično gledano, zdaj pisati prvi roman?
Perat: Ta zgodba, ki je po svoje sestavljena iz kopice partikularij, h katerim se vračam, odkar pomnim, se je rodila bolj ali manj izgotovljena in sem jo, bolj kot da bi jo širila, klesala kot kos kamna in sproti opazovala, kaj od tistega, s čimer sem se nekega dne zbudila, zdrži preizkus raziskave in čemu se bo treba odreči. Morda bi lahko rekla, da ta roman naseljuje spodnjo stran akademskega diskurza, saj črpa iz istega bazena znanja, a raste v spekulativne smeri, kamor akademski diskurz, vsaj dokler je zavezan ocenam, ne zmore. Poezija, za katero sem še vedno na tihem prepričana, da je v resnici filozofija jezika, pa ostaja z mano – ne glede na to, kam grem – tam, kjer se rojeva, torej v jeziku.
Bukla: Bi lahko rekli, da je Mazohistka feministični roman? Ste si ga kot takšnega zamislili? In kakšno je njegovo sporočilo za sodobne ženske, kaj nam sporoča ženska, ujeta na prehodu iz 19. v 20. stoletje?
Perat: Glede na to, da njegova avtorica goji zajetno število feminističnih vrednot, bi bil roman težko kaj drugega kot feminističen, je pa res, da ga vprašanja spola zanimajo predvsem v preseku družbenega razreda in etnične pripadnosti in da se o svojem zgodovinskem trenutku lahko veliko naučimo, če razumemo, kako nenavadno je, da se je treba še vedno posebej posvečati temu, zakaj neko zgodbo, ki je – kot so vse – predvsem občečloveška, pripoveduje ženska. In ta ženska, ki si na prelomu stoletij bolj od česar koli drugega želi, da bi bila lahko nevtralen subjekt, čigar spol bi se dalo odmisliti, nam sporoča predvsem to, da je to hudičevo zahtevna naloga, ki lahko zelo veliko stane.
Bukla: Protagonistka romana, Nadežda Moser, prihaja v stik z mnogimi velikimi imeni svojega časa; v roke dobi Flaubertovo Gospo Bovary, na terapije hodi k Freudu, na zabavah srečuje Klimta, kasneje spozna tudi Rilkeja in Joycea. Milo rečeno, vsi njeni »veliki« sodobniki se ne kažejo ravno v najboljši luči. Ste tako želeli podrezati v idilično predstavo, ki jo ima naša družba o nekaterih velikih ustvarjalcih? Mislite, da jih presojamo nekritično in samo kot umetnike, pozabimo pa se vprašati, kakšni so bili skozi vsakdan?
Perat: Beseda pozaba zveni preveč naključno, saj gre do določene mere za utajitev, ki nam omogoča, da si določene izbrane ljudi predstavljamo kot idealne – recimo temu nekakšen fotoshop za dušo. Seveda tudi ljudje, ki se najbolj postavljajo s svojo resnicoljubnostjo, sebi in drugim o svetu pripovedujejo na način, ki marsikaj preoblikuje tako, da bi bilo bolj znosno in da bi nas manj spravljajo v zadrego, a dejstvo je, da imajo nekateri, ne glede na to, za kaj vse so morda osebno odgovorni, pri tem izdatno podporo družbe, ki se kiti z njihovim socialnim kapitalom in dosežki. Morda se z zgodovinskim trenutkom, ki smo mu priča od začetka #metoo, to nekoliko spreminja, a kot življenje tudi privilegiji vedno najdejo svojo pot.
Bukla: V romanu ta velika imena literarne in umetnostne zgodovine opisujete precej natančno, tako njihove osebne manire kot prostore, v katerih protagonistka prihaja v stik z njimi; kako ste naštudirali te detajle?
Perat: Ker na Zahodu (in na Vzhodu, ki samega sebe rad razume kot Zahod) radi fetišiziramo svoje zgodovinske ikone in ker je habsburška monarhija, čeprav jo resnični Zahod rad zgodovini kot drugorazreden imperij, vendarle še vedno dovolj v središču sveta, da so liki, ki jo naseljujejo, pogosto deležni izdatnega zgodovinjenja, sem razpolagala z relativnim izobiljem virov. Nekatere izmed prostorov – tiste, ki sem jih lahko in ki so vzdrževani na način, da še vedno vsebujejo odsev svoje preteklosti – sem obiskala v telesu, pri nekaterih sem se lahko zadržala samo v duhu. Freudova zasebna zbirka je sicer izdatno popisana v prenekateri monografiji (pri večini ima prste vmes Peter Gay), o Galiciji starega Sacher-Masocha z njegovo pisarno vred pa se da dosti razbrati iz sijajne monografije Larryja Wolffa The Idea of Galicia. V splošnem mi je šlo za to, da bi poskusila uravnotežiti zgodovinopisno raziskavo, prebiranje intimnih pisnih virov in čisto zasebnih občutkov, ki jih za sabo pušča geografija, pri čemer je bila najbolj imeniten del procesa vož nja čez Zakarpatje v Lviv, zaradi katere sem bila še sama v skušnjavi, da bi galicijska tla oblepila z vsiljivim orientalizmom, ki sporoča, da je na vzhodu nekaj neresničnega.
Bukla: Tudi psihoanaliza v romanu igra veliko vlogo, saj Nadežda obiskuje terapije pri Freudu. Sklepam, da imate do psihoanalize poseben odnos, drži?
Perat: Mislim, da se k psihoanalizi vedno znova vračam, ker je področje, kjer se filozofija osredotoči na človeško naravo (ali se reče človeška kultura?), se pravi področje, ki mi omogoča, da najširšo dosegljivo metodologijo vadim na najožjem možnem predmetu. In vse pogosteje ugotavljam, da me kljub prepričanju, da je treba biti vedno pozoren na partikularnosti in razlike, nekaj privlači na transzgodovinskem univerzalizmu, ki uči, da nam gre vedno za poželenje in smrt, ne glede na to, katera politična stranka je ravno na oblasti in s katerimi vrednotami se ponašamo.
Bukla: Ko smo že ravno pri psihoanalizi; pogosto slišimo, zelo posplošeno rečeno, da si dekleta izbirajo partnerje po vzoru očetov. Tudi Nadeždi Freud namigne, da si je izbrala bolezensko nezvestega ljubimca, ker je bil takšen tudi njen oče. Gre samo za naključje ali ste se to namenoma vpletli v roman?
Perat: Eden izmed modelov, na katerih leži Mazohistka, je gotovo Freudovo razumevanje tako imenovane prisile ponavljanja (ki rojeva mazohizem, pa tudi otroško igro in umetnost). Ta – nekoliko poenostavljeno rečeno – predstavlja način, na katerega ljudje, kar so travmatičnega prestali, iz potrebe po tem, da bi nadzorovali, česar se ne da nadzorovati, organizirajo v ponavljajoče se vzorce. Zaradi tega se jim kmalu začenja dozdevati, da jim je usojeno v večnost izbirati parterje, ki jim ne vračajo ljubezni, nespoštljive delodajalce in podobno. Življenje ni le, kar se primeri, temveč tudi – ali predvsem – , kako si o tem pripovedujemo, pri čemer bodo naš pripovedni slog in vsebine, ki jih bomo zaznavali, vedno vsaj nekoliko podedovani.
Bukla: Nadeždi ne uspe splesti nobenega pristnega prijateljstva z žensko, mogoče le malenkost z moževo sestro. Zakaj? Je to odsev družbe, v kateri živi?
Perat: Zagotovo mi ni šlo za to, da bi napisala roman, ki bi poveličeval odsotnost ženske (ali kakršne koli druge) solidarnosti ali poskušal zatrditi, da je ta kot taka nemogoča ali utopična. Po drugi strani pa si nisem želela ustvariti sveta, ki bi bil slep za odtujujoča čustva, kot so tekmovalnost, zavist ali pomilovanje, samo zato, da bil lahko ustvarila prikazen koalicije, za katero se moramo, kljub temu da je 19. stoletje že dolgo za nami, še vedno boriti – včasih tudi proti sebi.
Bukla: Zakaj naslov Mazohistka? Jasno je, da gre za posvojenko mazohista Leopolda von Sacher-Masocha, ampak Nadežda sama tega ne prakticira.
Perat: Richard von Krafft-Ebbing, ki je prvi definiral tako mazohizem kot sadizem in jima dodelil pripadajoči imeni – obe izpeljani iz literarne zgodovine – , je med drugim zapisal, da je mazohizem patologija, o kateri je vredno govoriti samo v zvezi z moškimi; ne zato, ker ga pri ženskah ne bi bilo, temveč zato, ker zanje predstavlja normo. Izvzeta iz javnega življenja ženska nima ničesar, s čimer bi lahko osmislila svoje življenje, razen moškega, ki ga ljubi, zato bo za to, da bi to ljubezen obdržala, vedno že vnaprej pripravljena narediti oziroma sprejeti vse. Mazohizem torej, če mu sledimo do Sacher-Masocha, v sebi nosi seme prevpraševanja spolne razlike, v kateri je mazohist moški, ki mu je vedno vsaj nekoliko do tega, da bi samega sebe razumel kot žensko, in v tem smislu je Nadežda, ki ji je vedno vsaj nekoliko do tega, da bi samo sebe razumela kot moškega, pravzaprav antimazohistka. Vendar bi bilo vredno omeniti, da je ena izmed tankih niti, ki tečejo skozi roman, tudi prepričanje, da je človek – ne glede na to, kako razume samega sebe – vedno usodno definiran tudi s tem, kako ga razumejo drugi.
Bukla: Kakšni pa so načrti za prihodnost? Imate v mislih novo romaneskno delo ali morda svežo zbirko poezije?
Perat: Bilo bi lepo, če bi v prihajajočih dveh letih zmogla napisati doktorsko disertacijo, ki se je ne bi sramovala in bi bila morebiti vredna objave, a ničesar ne obljubim. Kar pa se tiče umetnosti, po raznoraznih kotih računalnika leži nekaj nedokončanih pesmi in po raznoraznih kotih glave nekaj nedokončanih romanesknih idej, a – spet – ničesar ne obljubim.
Bukla: In za konec, kaj je na vaši polici pripravljeno za poletno branje in bi priporočili bralcem Bukle, da naj preberejo v teh dneh?
Perat: Trenutno izmenično berem Conversations with Friends Sally Rooney, Most na Drini in Doberdob. Bralcem povsem zaupam, da bodo znali sami presoditi, kaj od naštetega bi utegnilo biti najokusnejše poletno branje.