V centru Merkur
Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? In kaj je tista majhna izjemnost, ki Ljubljano postavlja na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Samire Kentrić, avtorice, vizualne umetnice in ilus tratorke. Je avtorica knjige Pismo Adni in avtobiografskega grafičnega romana Balkanalije, ki opisuje odraščanje v času tranzicije. Zanj je v italijanskem Comu prejela nagrado Motovun International Book Award 2015. Samira pravi, da riše zato, da si razloži svet, s svojim izrazom pa pogosto zareže v obstoječa razmerja moči in družbi nastavlja ogledalo.
»Se dobiva na Prešercu!« najpogosteje vzklik ne Tina. Ali pa Igor. Barbara. Ervin, Nagisa …
Najpogostejše mesto srečevanja Ljubljančanov je tistim, ki živimo za umetnost, vir tihega zadovoljstva, da se na osrednjem javnem prostoru pričakamo ob pesniku. V času obveznega šolanja se nam je kot plod pridob ljenega znanja ponudila enostavna primerjava z antičnimi Atenami, zibelko naše civilizacije, ki je cenila kulturo, medtem ko je bližnja Šparta gojila kult telesa. Čeprav je danes duh časa tak, da bi ljudstvo spomenik verjetno postavilo prej kakemu športniku, ki služi v tujini, in njegovi lepi mami, tu še vedno kljubuje France Prešeren, ki je pri poimenovanju trga že spodrinil neko drugo lepo mamo s pomembnim sinom. Ta se svetlika na vrhu pročelja frančiškanske cerkve. Mama pa je nekoč dajala ime Marijinemu trgu.
Prešernov trg odpira vrata v tri mogočne stavbe. Dve sta namenjeni dobremu počut ju in duševni stabilnosti prebivalstva. Cerkev in lekarna. Vanju zaidemo, ko nam kaj manjka. Tam so ljudje v haljah in s certifikati, nudijo nam bolj ali manj všečne odgovore na naše tegobe. Med njima pa je Urbančeva hiša, secesijski biser – obvezni del izobrazbe. Prva ljubljanska veleblagovnica, nekoč Centromerkur, je danes prestiž na trgovina za petičneže. Vstop je prost, vse drugo pa zelo zavezujoče. Svoj čas ljudska trgovina ima danes bleščečo podobo, h kateri naj bi stremeli, zanjo trdo delali in si jo zato nekega dne lahko privoščili. Nekega dne.
Ljubljana je mesto literature: bogata dediš čina, živahen literarni utrip, promovira branje in skrbi za dostopnost knjige. Tako pravijo. Ne ugovarjam, vse to drži. A ni potreben poseben napor, da na osrednjem trgu nad vhodom v Urbančevo hišo uzremo figuro boga, ki je postavljena visoko nad pesnika in s precej samozavestnejšo gesto dominira trgu. Merkur, bog trgovanja in trgovcev, tudi obstoječe mestne knjigarne vse bolj spremin ja v trgovine z mešanim blagom, bogatim sprem ljevalnim darilnim programom, oblikovalskimi kosi in s premočno osvetljavo.
Ustvarjalci knjig smo s Prešernom še ved no v centru, a nad centrom in s tem nad mes tom bdi samozadostni Merkur. Vsi drugi smo niže. Na trgu.