Poročilo o Jasperju Krullu in Potopis
Peter Svetina
Poročilo o Jasperju Krullu
Goga, zbirka Goga, 2018, t. v., 55 str., 15,90 €, JAK
Zadele so me že začetne besede Svetinove pesnit ve in zadeta sem ostala do konca, zavezanega z začetkom Enega. Mistično potovanje, kakršnega na Slovenskem še nisem brala. Drugje, iz drugih krajev in časov pač, ko so še klečali pred Najsvetejšim in hodili po poti spominov in tovarištva Sv. Duha. Začetek: Jaz, Jasper Krull, tako mi je ime / v knjigi živ ljenja, pater Edelrid, / tako je moje ime za ljudi, / spočet iz črnega vina, / rojen iz ušesa sveta, / (…) Žarek, / ki me je spočel, Božja milost, ki ni razbila / posode, v katero se natakajo besede, / iz katere teče potok v morje. Konec: Uho, v katerega stopam, ni moje / uho. Skupaj z lastnim ušesom sem se / naselil v njem. Zlezel v objem / Matere Božje. Barve, same barve pršijo čez morje / ta hip / najdene besede. / Ves sem uho / v ušesu sveta. Vmes pa pokrajine raznolikih svetov in časov davnih in današnjih, presunljive podobe, božanske metafore in simboli, zastoji in preboji, z večnostjo prestreljeno srce pripovedovalca, da obstoji zdaj in tu, kjer je vse, vse je … Kot Jasper Krull in pater Edelrid, ki je dvoedin, ki je »dvoj v vseh treh«, popotnik sprašuje: Če govoriš skozme, te bo kdo prepoznal, te bo / kdo slišal? Te besede, ki jih izreka velikemu Apotekarju, Sejalcu velikemu, Šahistu, velikemu Plezalcu, in so pogovor z Njim in njegovo lastno šepetanje, saj je rokopis priča ritma Božje milosti, ki / teče neenakomerno, tako kot ne pričakuješ. Pripovedovalca je Križani prijel za roko in rekel: Hodi za menoj. Da bi ga izklesal iz njega samega, ki je bil izbran. Določena mu je bila lastna pot, kot vsakemu. Molitev ga dviguje. Zato Jasper Krull vidi novo zemljo. Zato pater Edelrid vidi novo nebo: Megla se je odstirala, / na velikih dojkah, ki so se pele iz nje, se je / odpirala desna bradavica. Iz nje se je dvignila / Mati Božja z Detetom ob sebi. Ležala je, oprta na levo roko, / in ga dojila. / Nad njo pa ognjemet barv, ki so pršele, / ki so se zlivale proti tlom. Mati z Detetom / je bila v nevidni votlini, iz katere je prihajala / svetloba. / Svetloba je bila mlečna. In mleko je med sesanjem / polzelo dojenčku mimo ustec. / Padalo je na zemljo, / padalo in jo plodilo. Zaplodilo je tudi čudežno pes nitev Petra Svetine, ki prodira v maternico skrivnosti, iz katere se rojevamo znova in znova. In če se ozremo, smo oko, iz katerega se rojeva svet. Tako naj bo. Tako naj bo.
Viljem Gogala
Potopis
Popotniško zorenje Viljema Gogale
ilustracije: Nikolaj Mašukov
samozaložba, 2017, t. v., 190 str.
Kar je Svetina upovedil v pesnitvi, Viljem Gogala pripoveduje – tudi njega navdihuje »notranji Pisec« – v prozi. Ob kateri enakopravno stopa mojstrska risba ruskega umetnika Nikolaja A. Mašukova, rojenega v sibirski vasici, živečega v Sloveniji, ki ji je med drugim daroval stalno razstavo križevega pota na Brezjah. Kranjčan Gogala, diplomirani pravnik in sociolog, poklicno uspešen v tujini, je pri tridesetih letih, kot zapiše, »zaživel odmaknjeno živ ljenje novodobnega puščavništva«. Dve desetletji vandrajoč širom sveta brez denarja in hrane, z rezervnimi hlačami, majico in spodnjicami v nahrbtniku, begunec pred civilizacijo, odprtega srca in globoko zaupajoč v »nebeško zaščito«. In v dobre ljudi kot božje odposlance. Vadi lekcije: lekcije ponižnosti, potrpežljivosti, predaje. Knjiga POTopis je »tabernakelj spominov«, ki so legali vanj na osamljenih poteh po prašnih cestah in strmih gorah, na romarskih poteh in številnih avtostopih. Ni mogoče naš teti vseh dežel, ki jih je prehodil, lahko pa dihamo njegove pokrajine, ki so se preselile od zunaj navznoter in obratno, kar je ista pot. Romar nas nauči, da turist zahteva, romar pa se zahval juje. Ker vidi drugače. »Kdor vidi onkraj, pes nikuje drugačne verze … Prisluhni jim in slišal boš, da je celo trpljenje samo iluzija.« Ki si jih narišemo sami. »Sami ustvarjamo svet; svet, kot ga poznamo, je svet, kot ga potrebujemo,« je ena od mnogih mod rosti, ki jih narekuje Glas noremu romarju. »Svet z notranje strani okenskega stekla je svet mirovanja. To mirovanje je izvir vse akcije v zunanjem svetu in z njo vsega gibanja, ki se v mirovanju pričenja in končuje. Nič ne izvira od drugod in nič drugam ne odhaja – vse je en sam krogotok gibajočega se v nepremični lupini, v lupini večnosti.« Gogalova življenjska drža (»verovati, brezmejno verovati – četudi v nemogoče«) in knjiga, ki pričuje o njej, sta otok svet lobe sredi pogoltnega kapitalističnega sveta. Svobodna izbira svojevrstnega obraza »Enega, ki se želi spoznati v podobah njegovih tisočerih obrazov«. Taka edinstvena knjiga zato ni na prodaj – dobite jo pri avtorju. In nima oštevilčenih strani, ker je čas ne zamejuje. Zato pa je njen dotik pečat iz davnine, ki mu je ime prihodnost. Močan pečat. Vidovit!