Knjiga je živa toliko, kolikor oči seže pod krilo njenih platnic
Ta zapeljiva očarljivka nas zmore povzdigniti v čarni svet estetskega dostojanstva, dati ploskemu vsakdanu, zasutem z grmado informacij, infuzijo duha. Naša življenja tako dobijo v svoj krvotok nekaj, kar spremeni naš zorni kot gledanja, občutljiva svetloba nas plemeniti od znotraj in naše oči zmorejo v tej luči spoznati, da je v življenju vredno spregledati.
Spregledati – uvideti misel, da brez miline knjige človek ne živi celovito, ostaja pritlehen, podoben žuželki, ki inertno leze po listu, ga grizlja v prepričanju, da je to ves smisel njenega bivanja, revšč ne zazna lepote pomladi, brstenja novega rojstva ... Prav tako pa se nam zasvita, da je modro tudi kaj spregledati – prezreti, zaobiti nepomembnosti v življenju, pozabiti nesmisle, odvreči navlako.
\"Bodi čisto sam, sam in v tišini,\" nagovarja knjiga, tista, ki želi biti prebrana, in še bolj demonično tista, ki želi biti napisana. Kakšen vzvišen in priviligiran položaj zahteva! Položaj, ki vzbuja koprnenje po nedosežnem: kristalni tišini, globoki zbranosti, jasnini možganov, neutrudni svežini in odprtosti duha, predanem potopu v besede, ki se mehko valijo, prostrane, nikoli enoznačne besede, da nas ranijo, presenečajo, nasmejejo, navdušujejo, krepijo, ljubkujejo ... Želja knjige po intimnosti je nenasitna, strastna in zapeljujoča, terja posvečene trenutke odmaknjenosti od okolice in zamaknjenosti vanjo.
Tako se nemalokrat znajdem (morda tudi zaradi stiske v vedno bolj pristriženem času) v precepu, vleče me tako samota s knjigo kot toplota bližnjih, njihovo žuborenje, vleče me navzven, v odprto, socialno živahno življenje. Knjiga molči in čaka na odločitev. In ker se gigantski egoizem, s katerim bi mogoče lahko rešila zadrego (egoizem, ki so ga med drugimi pripisovali tudi velikim piscem, med njimi prednjači meni ljub Tolstoj), upira vsem, razen nepoboljšljivemu egoistu, ki je prepričan, da so egoisti vsi, ki ne mislijo nanj, ostajam na polovici poti. Zatekam se k tistemu blaženemu času, ki mu pravim vmes.
Vmes – med zgoščenim časom igranja, na odru, zvečer; med v neskončnost ponavljajočimi se vajami, neprestano (se zdi); med brzenjem nog (vedno zamujam želeni korak), med vrvenjem vezi, ki me oklepajo ... vmes, na prepihu je še prostor za fantastične sanje, za besede v knjigah, za občudovanje drugih usod in ne le prenašanje lastne.
Zato sem tatica. Ukradem čas in zbežim s plenom. Bežim od ljudi, da me ne zasačijo. Ta beg je strasten, beg iz nuje, da bi bila stran, proč od vseh ljudi, da bi brala, a – presenetljivo – v knjigah ne iščem drugega kot človeka. Vedno znova me očara njegova majhnost in veličina. Človek, ki ga obsije navdih pravega pisca, je slehernik, ki ga vzljubim. Zatorej – pozdravljeni, veliki pisatelji, vi, ki vam je usoda dodelila mesto med bogovi črk! Brati vas je kraljevski sprehod, užitek, pozaba! Vsi pomisleki o izgubljenem času se povrnejo v obliki globokega bogastva, za katerega ni strahu, da ga požre borzni indeks. Neminljiva lepota in svežina, po kateri naš narcisoidni pogled v starajoče se zrcalo hlepi, sta tu zagotovo večna in trajna. Vaše knjige so branik pred našim propadom.
A moja navdušena radost se tu ne konča. Kajti ni le samota tista, ki zmore bralca uročiti s knjigo, ga poročiti z njo. Pregovorna samota ima tudi drugi konec niti, ki zanikuje zapriseženo samost v sožitju s knjigo in mi razkriva še lepši pogled: darovanje.
Ni lepšega daru, kot je branje otroku, ki pogleduje dolgočasne črne vrstice in se čudi, kaj vse pomenijo: kakšen čudežen svet razkriva očetov glas! Vsak ton glasu pada kot poljub otroku v naročje. Otrokov smeh zvončklja, barva v žarkih kaskadah piščeve slike, bogastvo fantazije se podvaja, potroji; njuna medsebojna vez postoterja.
Darovanje vsebine knjige drugemu človeku je moč občutiti tudi pri dramatiki – tej najbolj temeljito prebrani knjigi, saj se z njo po več mesecev strastno ukvarjajo gledališki ustvarjalci. Vrhunsko napisana drama uči: brez trdne hrbtenice ni prepričljivega koraka! Zato take sijajne drame omogočajo igralcem smel, svoboden korak. Dialog je svetilnik, igralec sledi luči ter to svetlobo daruje gledalcem. Čutiti je vroč lesk izgovorjenega Moličra, Calderona, Čehova, njihove duše zalebdijo med nami, njiho-vi svetovi zaživijo v svežih glasovih, kažejo naša življenja ... In nenadoma zaznamo, da je Shakespeare postavil mesec na ne-bo, ki obuja v vseh teatrih sveta, večer za večerom, Hamletov duh iz večnega sna.
Ob teh srečnih pomnikih, bogatih literarnih mojstrovinah, ki z lepoto izrečenega govore o minljivosti človeka, kar zamižim od jarke jasnine in prestreli me želja, da bi mi, ko čisto ostarim, sivolasi modrec bral, bral ... in bi se nama zdelo, da je časa neskončno, da je obstal, položen v ležečo osmico na ljubki platnici.
Saša Pavček, igralka, avtorica knjižnega prvenca Na odru zvečer, docentka na AGRFT.