Knjiga
Hirošima
Prevod: Andrej Hiti Ožinger
Urejanje: Samo Rugelj, Renate Rugelj
Spremna beseda: Boštjan Videmšek
Založba: UMco, 2015
Zbirka: 'S terena'
mehka vezava, 170 str.
Mere: 21x15,5 cm, 258 g
ISBN: 978-961-6954-34-1
Redna cena: 18,90 €
Popust: 10,00 %
Prihranek: 1,89 €
Spletna cena: 17,01 €
V ceno je vključen 9,5% DDV
Na zalogi, rok dobave 3-4 dni
Založnik o knjigi

Hirošima Pulitzerjevega nagrajenca Johna Herseyja, ki v slovenščini izhaja ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne, nam ponuja svojevrsten portret in opomin na eno največjih človeških katastrof vseh časov – posledice padca jedrskih bomb, ki so jih Američani v začetku avgusta 1946 vrgli na japonski mesti Hirošima in Nagasaki.
Avtor nam jedrsko apokalipso, ki je pustila neizbrisne brazgotine tako na ozemlju kot pri ljudeh, predstavi skozi perspektivo šestih posameznikov, ki jih je spoznal ob svojem obisku Hirošime leto dni po eksploziji. Med njimi sta dva zdravnika, protestantski župnik, vdova krojača, mlada delavka in nemški jezuitski duhovnik. Svojo pripoved začne v jutru, ko je njihovo mesto doživelo katastrofo, in junake spremlja do leta dni po eksploziji, ko je sam obiskal njihovo mesto. Pred nami občuteno izriše njihove osebne portrete, iz zgodb posameznikov, njihovih spominov ter pogledov na življenje in smrt pa plete univerzalno zgodbo nič krivih žrtev največjega človeškega spopada vseh časov.  
Herseyjevo poročilo je znamenita revija The New Yorker sprva želela objaviti v treh delih, vendar sta ji urednika zaradi njene unikatne prepričljivosti namenila skoraj celotno samostojno številko. 
Hirošima se je v knjižni obliki mnogokrat ponatiskovala ter postala klasika izkustvenega reportažnega žanra, ki prehaja v literaturo. Odločilen pospešek pa je doživela štiri desetletja kasneje, ko je pisatelj ponovno obiskal »kraj zločina«, tam poiskal taiste ljudi in svetu v dodatnem poglavju predstavil življenje Hirošime in njenih ljudi v desetletjih po eksploziji.


JOHN RICHARD HERSEY (1914–1993), eden od začetnikov t. i. novega žurnalizma, je bil ameriški novinar in romanopisec, v slovenščini pa je do sedaj znan po Volji do življenja (1967), zbirki dramatičnih zgodb posameznikov od Hirošime do Auschwitza, in vojnem romanu o pilotu Zaljubljen v vojno (1987). Hersey se je pri desetih letih z družino s Kitajske preselil v Združene države Amerike, kjer je študiral na univerzi Yale, kasneje pa diplomiral tudi na univerzi v Cambridgu. Med drugo svetovno vojno je pisal o vojaških spopadih v Evropi in Aziji za prestižni reviji Time in Life. Udeležil se je največje zavezniške ofenzive na Sicilijo, preživel štiri letalske nesreče in pomagal pri evakuaciji vojnih ranjencev s Salomonovih otokov. Pozimi leta 1945/1946, je Hersey, samo nekaj mesecev po tem, ko so Američani na Hirošimo in Nagasaki vrgli jedrski bombi, odpotoval na Japonsko, od tam pa za The New Yorker poročal o rekonstrukciji opustošene države. Knjiga Hirošima, ki ima v ospredju šest posameznikov, ki so preživeli jedrsko kataklizmo, je izšla kmalu za tem, in postala klasika svojega žanra.

 

Spremna beseda Boštjana Videmška

Vojni zločin, ki je ostal nekaznovan

Šestega avgusta 1945 ob 8.15 zjutraj je ameriški bombnik B-29, poimenovan Enola Gay, nad japonskim mestom Hirošima odvrgel atomsko bombo. »Mali deček« (Little Boy), kot so bombo poimenovali Američani, je bilo prvo jedrsko orožje, ki je bilo kdaj koli uporabljeno. Mesto, ki se je v zadnjih tednih druge svetovne vojne pripravljalo na ameriško »zažigalno bombardiranje«, s katerim je zmagovalna stran največjega konflikta v svetovni zgodovini serijsko rušila japonska mesta, je zasijalo. Nad njim se je dvignil visok in širok gobast jedrski oblak. Jedrska eksplozija, ki je imela moč 12.500 ton TNT, se je zgrnila nad Hirošimo in njeno bližnjo ter tudi daljno okolico. Smrt je udrihala v valovih.

V enem največjih vojnih zločinov v zgodovini, ki mu je tri dni kasneje sledila še ponovitev v Nagasakiju, je v prvem, neposrednem valu v grozljivih okoliščinah umrlo okoli 80.000 ljudi. Do konca leta 1945 se je zaradi posledic radiacije število smrtnih žrtev po nekaterih podatkih – natančno število žrtev ne bo nikoli znano – skoraj podvojilo. Ljudje so množično umirali, tudi zato, ker ni in ni bilo pomoči. Japonska je bila uničena, vojna je še trajala, odpirale so se nove in nove rane, preživeli prebivalci strateško izjemno pomembne Hirošime pa so umirali pri živem telesu. Dobesedno. V napadu je že prvi dan umrlo 65 izmed 170 zdravnikov, kolikor jih je premoglo mesto. Večina ostalih je bila ranjenih. Od 1.780 medicinskih sestre jih je bilo 1.654 mrtvih ali tako hudo ranjenih, da so same potrebovale pomoč, namesto da bi jo lahko nudile. Proti bolnišnicam, ki niso bile do tal porušene, so se nekaj dni po napadu kot zombiji zgrinjali umirajoči in krvaveči ljudje. Ljudje, ki niso vedeli, kaj jih je doletelo. Ljudje, ki so svojo prekleto usodo sprejemali tako stoično, da tega preprosto ni mogoče racionalno razložiti.

»Ranjeni so podpirali pohabljene. Iznakaženi družinski člani so se naslanjali drug na drugega. Veliko ljudi je bruhalo. V bolnišnico se je priplazilo gromozansko število šolark, ki so jih poklicali iz učilnic, da so zunaj čistile požarne poti,« razmere v eni izmed bolnišnic v kultni knjig Hirošima – Zgodbe šestih preživelih opiše John Hersey, ameriški novinar, ki se je na prizorišče napada z jedrsko bombo odpravil le nekaj mesecev po bombardiranju in bil dejansko prva glasna priča posledic uničevalne jedrske moči. »Prizadeti so molčali. Nihče ni jokal, še manj kričal zaradi bolečin. Nihče se ni pritoževal. Nihče od številnih umirajočih ni umrl glasno. Jokali niso niti otroci; zelo redki so sploh govorili. Ko je pater Kleinsorge ponudil vodo nekaterim, ki so bili do neprepoznavnosti opečeni po obrazu, so popili požirek, se malo privzdignili in se mu priklonili v zahvalo,« opisuje Hersey.       

                                                        ***

Hirošima je imela pred začetkom druge svetovne vojne okoli 340.000 prebivalcev. V času bombardiranja, v katerem je bilo popolnoma uničenih 70 odstotkov celotne mestne infrastrukture, jih je bilo v mestu le še okoli 170.000. Rešilo jih je – begunstvo. 

Le nekaj tednov po začetku »atomske dobe« je japonski cesar Hirohito podpisal predajo in druga svetovna vojna se je dokončno končala. Japonska, imperialna sila, ki je poldrugo desetletje sejala zlo po velikem delu Azije, je bila poražena, strta in opustošena. A ceno so plačali – kot vedno – nedolžni ljudje, vojni zločin pa nikoli ni bil kaznovan. Nasprotno: zmagovalna stran ga je slavila brez kančka dostojanstva, na njeno stran pa se je v prvih letih po vojni postavilo tudi »moderno zgodovinopisje«. 

Ravno knjiga, ki jo imate v rokah, je poskrbela, da je širša svetovna javnost spoznala, kaj se je dejansko zgodilo v dotlej neznanem japonskem mestu in kako se je zares končala druga svetovna vojna. 

Hersey se je v postapokaliptični Hirošimi srečeval s preživelimi in osuplo poslušal njihove zgodbe, v katerih ni bilo ne obsojanja in ne samopomilovanja. Svoje novinarsko poročanje, ki je z vsakim stavkom sproti presegalo meje novinarskega žanra, je utemeljil na osebnih zgodbah šestih preživelih (zdravnik, nemški jezuitski duhovnik, krojačeva vdova, lastnik zasebne klinike, japonski katoliški duhovnik, uslužbenka kadrovske službe), ki se v knjigi dramaturško prepletajo in subtilno ter tudi zelo dobesedno ustvarjajo ozračje sicer neopisljive tragedije. Tragedije človeškega. 

Herseyeva poročila iz Hirošime so pri kultnemu tedniku New Yorker sprva želeli objaviti v štirih nadaljevanjih, a je zgodovinska vrednost in moč izpovedi urednike stare šole prepričala, da gre za enega ključnih dokumentov časa. Revija je 31. avgusta 1946, dobro leto po jedrskem bombardiranju Hirošime, Herseyeva pričevanja objavila v enem samem kosu. Do konca leta so bila pričevanja preživelih dostopna tudi angleško govoreči japonski publiki, ki se v veliki večini še ni zavedala, kaj se je zgodilo in kaj zares pomeni uporaba jedrskega orožja. Američani, ki so po cesarjevi predaji za dolga leta prevzeli nadzor nad celotnim japonskim ozemljem, so namreč storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečili širjenje informaciji o vseh dimenzijah uničenja Hirošime in seveda tudi Nagasakija. A resnica se je začela neustavljivo širiti in Hirošima je bila naposled – leta 1949 – prevedena tudi v japonščino, v mesto »človeški laboratorij« pa so se, kot piše John Hersey, začenjali zgrinjati znanstveniki. »Nekateri so izmerili, kolikšna sila je bila potrebna, da je premaknila marmorne nagrobnike na pokopališčih, prevrnil dvaindvajset od sedeminštiridesetih železniških vagonov na hirošimski železniški postaji, dvignila in prestavila betonsko cestišče na enem od mostov in omogočila druge omembe vredne prikaze moči,« piše Hersey.   

A tu se tragedija tistih, ki so preživeli začetek atomske dobe nikakor ni končala. Posledice radiacije so udrihale še dolga leta, celo desetletja. Po ljudeh in tudi po ostalih živih bitjih. »Kot bi narava varovala človeka pred njegovo domiselnostjo, so bili za nekaj časa prizadeti reprodukcijski procesi. Moški so postali neplodni, ženske so splavljale, ustavila se je menstruacija,« v Hirošimi zapiše Hersey. Preživeli, ki se jih je prijel nadimek hibakuša (dobesedno: oseba, prizadeta v eksploziji), so bili ostro stigmatizirani in več let umaknjeni na družbeno margino. Številni so obubožali, saj so se japonske oblasti otepale skrbi za »škodo«, ki so jo povzročili Američani. Japonski parlament je šele leta 1957 sprejel zakon o pomoči hibakušam.  

Hersey se je štirideset let kasneje vrnil na prizorišče, kjer je orožje za množično uničevanje delovalo tako dobesedno, in se ponovno srečal s svojimi šestimi pričevalci, kar da knjigi tako najglobljo in neposredno zgodovinsko, kot sociopsihološko ter tudi antropološko-kulturno dimenzijo.

Eden izmed Herseyevih pričevalcev, ki so preživeli atomsko zlo, je tudi nemški pater Kleinsorge, ki je v bolnišnicah obiskoval ranjene in jim pomagal, kolikor je bilo v njegovih močeh. Ena izmed preživelih ga je nekoč vprašala: »Kako lahko vaš Bog dopusti, da lahko ljudje tako trpijo, če je tako dober in milosten?«

»Otrok moj,« je odgovoril nemški duhovnik, »človek ni tak, kakršnega si je Bog zamislil. Z grehom je padel v nemilost.«

Hirošima je novinarsko-literarna in predvsem humanistična velemojstrovina, ki je danes, ko stopamo v tretjo svetovno vojno, vojno za energetske vire in vodo, bolj aktualna kot kadar koli.  



  Košarica knjigarne  
V košarici ni knjig.
  Vrtičkanje