Knjiga
Triglavske poti
Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije
Založba: UMco, 2018
Zbirka: 'S terena'
mehka vezava, 285 str.
Mere: 21x15
ISBN: 978-961-7050-04-2
Spletna cena: 19,90 €
V ceno je vključen 9,5% DDV
Na zalogi, rok dobave 3-4 dni
Založnik o knjigi

Knjiga izhaja ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav

Samo Rugelj, urednik, založnik in publicist, (so) avtor mnogih knjig, med drugim tudi Delaj, teci, živi in Ultrablues, se v svoji novi knjigi Triglavske poti odpravi na dolgo časa odlagano pustolovščino: s prijateljico iz mladosti se namenita v sproščenem, zložnem in vztrajnem pohodnem tempu v dobrem dnevu priti iz Ljubljane na vrh Triglava. Pot ju vodi čez griče in doline, čez hribe in soteske, obenem pa je to potepanje, mešanica potopisa, eseja in osebnih spominov, za avtorja tudi odlično izhodišče za razmislek o blagodejnosti hoje kot najbolj naravnem človekovem gibanju in njegovih dosedanjih vzponih na najvišji slovenski vrh, ki je v marsičem zaznamoval njegovo življenje. Knjiga Triglavske poti je svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki vas popelje v osrčje slovenskih gora in življenja z njimi!

 

»Po naslovu in začetnih taktih branja najnovejšega Rugljevega dela se zdi, da je v ospredju mogočni in opevani Triglav. Vendar pa se v nadaljevanju vse bolj izkazuje, da je to avtor sam, s svojim hrepenenjem in željami, notranjimi boji in strahovi ter z razmerjem do svojih bližnjih, s katerimi poskuša deliti tisto, kar je nekoč dobil od staršev - ljubezen in občudovanje gora. Prijetno in osvežujoče branje, ki bo obogatilo slovenski knjižni trg, nedvomno pa tudi planinsko literaturo.
– Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika


SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in hribolazec že od malega. Včasih se je po hribih in dolinah preganjal z očetom, mamo in sestro, sedaj se večinoma z ženo in svojimi otroci, včasih pa kam skoči tudi sam ali s svojimi prijatelji. Ne glede na to, da je še mlad, ima za seboj skoraj pol stoletja planinarjenja, v tem času pa se je nabralo tudi lepo število vzponov na Triglav v najrazličnejših časovnih obdobjih in različnih družabnih kombinacijah. Knjiga Triglavske poti o njih spregovori na malce drugačen način – med unikatnim pohodom na najvišji slovenski vrh.


»V Sloveniji obstajajo posamezniki in skupine, ki se od doma proti Triglavu odpravijo peš ali s kolesom. Prodajalec pijače na vrhu Triglava mi je svojčas razlagal, da je ena skupina tisto sezono na vrh prišla s Primorskega. Drugi so s Koroške pot nanj zastavili prek grebena Karavank, spet tretji se je nanj povzpel mimogrede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji. Ko sediš na vrhu in se razgleduješ naokoli, se ti Triglav začne izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrstni romarski epicenter Slovencev in drugih planincev, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo lastne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja nasploh.
Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem. Vedno se spomnim, da je čas, da je treba spet gor. Vedno začutim, da me kliče. Sicer morda sedim v pisarni in gledam v ekran, vendar si lahko, kot s kakim sofisticiranim računalniškim programom, vizualiziram vso pot do Triglava. Vsak vzpon, vsako dolino, vsak kilometer. Voham njegov zrak, po licih čutim pihanja vetra z njegovega vrha, njegove meglice mi solzijo oči.
Triglav. Vem, da je tam nekje.«
– iz knjige

Recenzija Bukla

Življenje je odprava. Odpravljamo se na delo, odpravimo se na sprehod, tekaški maraton, s kolesom do morja, na zagovor diplome ali doktorata, krst, poroko ali na sodišče, odpravimo se v porodnišnico ali na pogreb. Življenje je krhka nit drobnih odločitev, ko smo prignali telo do gibanja in odšli. Nekam, blizu ali daleč, svobodno ali z bremenom nujnosti. Na drug konec mesta, do obzorja ali še dlje.
V smeri, v katere se odpravlja Samo Rugelj, vedno odhaja z velikimi koraki, zavzeto, odločno in velikopotezno. Ker drugače ne zna in ker zanj drugače ne bi imelo smisla. Ker je hitra in odločna hoja bolj ekonomična kot zmeren in cagav tek. Ker je treba priti na cilj odprave bistrega duha, da se lahko lotiš nove. Ena od stalnih smeri v njegovem življenju je tudi Triglav, na katerem je bil, še preden se je rodil. »Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Triglav je najbolj razvpita, čaščena in obiskana gora v Sloveniji. Triglav je simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj, kristal slovenske samobit­nosti in ekstrakt slovenske samozavesti.« Notranjega razsvetljenja ne išče v tujini, v eksotiki trekingov na obronkih Himalaje, v hindujskih templjih, v pustinjah aboriginov ali v džungli Indijancev. »Meni, sem razmišljal, je dovolj pot, ki se vije neposredno od vrat mojega doma,« zapiše Rugelj o tem, kako je začel hoditi najprej v Polhograjsko hribovje nekaj kilometrov iz Ljubljane. Griči nad prestolnico so že vse življenje skromna, a povsem zadostna scena za razkošna poglavja drame njegovega notranjega življenja. Po Grmadi in Tošču je bila naslednja odprava samoumevna: na Triglav – kar izpred domačega praga.
Najprej po kosih, v samoti, potem v dvoje z ženo Renate »takole, na Triglav, od najinega doma, v šestih dneh, po poti mojega očeta«, nato z Mojco, prijateljico iz mladosti, v dnevu in pol ali pa z otroki po različnih smereh. Na Triglavskih poteh je našel notranji mir. Če se je v prvi športno izpovedni knjigi Delaj, teci, živi na maratonskem teku po treh urah zavedel, da je prišel do »tja, kjer so tigri« – v zanj neznani, nekartirani deželi z neznanimi pastmi –, in se počutil sam, v krdelu lačnih tigrov in drugih demonov, je tokrat suveren v bolj znanem in prijaznem okolju.
Zunanji opazovalec lahko ravno zato v Triglavskih poteh, po Ultrabluesu in Na dolge proge, konec šele dokončno »sešije z začetkom«. Odprave prenehajo biti tekmovanja, tek postane hoja, smisel dobi predvsem družba ljubih ljudi. Cilj postanejo drugi. Pot z njimi postane cilj. »Sinovoma sem stisnil roko, mlajšega pa sem še rahlo ošvrknil po zadnji plati … Njegov obraz je žarel, nasmeh pa se mu je razlezel do ušes … To je bi njegov dan. Tudi jaz sem bil vesel. Na vrh sem pripeljal še zadnjega človeka, za katerega sem želel, da začuti to veselje.«
Samo Rugelj v najbolj iskreni in zreli izpovedi do zdaj ni zapisal samo hvalnice hoji in potepanjem na vrh Slovenije, ampak potopis neke dobe. Narisal je zemljevid časa, po katerem neki narod (tudi) v gorah išče pristnost duha v dogodivščinah telesa. »Hodil sem skozi svoje življenje, ta gora pa je vse to mirno opazovala in ga na najboljši možni način tudi osvetljevala.«

Blaž Mazi; Bukla 142

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.