Brez branja ni ne prevajanja ne pisanja
»Foh idiot« sem v smislu, da ne znam drugega kot prekladati besede. V resnici to ne drži povsem. Znam si jih tudi izmišljevati, jih uperiti v razne svrhe in zapisati tako, da posredujejo zamisli.
Književno prevajanje te posrka v že ustvarjeni svet in od tebe je odvisno, kako dobro si ga ogledaš, ga začutiš, razumeš, zaznavaš, nazadnje pa ubesediš v ciljnem jeziku. Zgodi se, da naletiš na avtorjeve slepe pege. Če sploh kdo, je prevajalec – za njim pa lektor in urednik – tisti čistilec, ki prebrska koš za smeti, prikrije sledi malomarnosti, poskrbi, da se trupla (beri: očitne površnosti) razblinijo in da kozarci sloga slepeče zasijejo. Mimogrede: tudi zato mi kot pisateljici nikdar ni padlo na pamet prevajati same sebe.
Ko prevajaš, je tvoja prvobitna naloga slediti, kakor veš in znaš. Vožnja je včasih kaskaderska, drugič mukotrpno ravna, zato je nujno ostati agilna v več različnih prestavah in po mnogih krajinah, kjer šofiraš svoj prevod piščevemu avtu (lahko je katrca ali porsche, ni od tebe odvisno) čim tesneje za petami.
Da pisateljica ne premišlja vnaprej o prevajalki, sodim po sebi. Kadar pišem izvirno besedilo, me malo briga, kako bo za mano prek visečih mostov balansirala prevajalka – že na bralko občasno pozabim, zdaj pa naj bi imela v vidnem polju obe?! V resnici računam na prevajalko, da je natančnejša, temeljitejša in iznajdljivejša bralka od vseh ostalih. Da pravzaprav tudi sama piše, le v mejah virtualne igre, ki sem jo zasnovala jaz.
Včasih se v vlogi avtorice počutim precej bolj izgubljeno. Meni je prepuščena gradnja sveta, ki ga kot prevajalka lahko opazujem in prepoznavam, in jaz sem kriva, če se viseči most v tem svetu pretrga.
Pa vendar se virtualno ozadje po avtoričinem nareku včasih prekrije s prevajalkinim svetom, da si držita ravbarsko. Nazadnje sta se mi oba ustvarjalna svetova zlila, ko sem pred letom in pol prevajala drzno in neprizanesljivo Virginie Despentes. Med prevajanjem romana Vernon Subutex 1 sem morala izbrati slengovsko, nižje pogovorno ubeseditev (resda pariških subkultur, pa vendar), medtem ko sem pisala roman Križci, krožci, katerega pripovedovalka je zajebana, gobezdava in sarkastična tudi na napačnih mestih.
Šele zdaj, ko gledam nazaj, si lahko priznam, da je avtorica izvirnika Subutexa z neposrednim nabijanjem ostrih monologov likov, ki jim v glavo zleze sicer vsevedna pripovedovalka, narekovala tudi glas in besednjak moje (anti)junakinje Gige. Nisem se trudila posnemati, a nehote sem se v lastnem romanu navzela določene mere Despentesinega galopa.
Pisati je svojevrstna svoboda, a ko ima pisateljica proste roke, hkrati na čelu nosi tudi tarčo. Svet, ki si ga zamisli, je razobešen na njej kot podlaga za pikado in samo vprašanje časa je, kdaj bo kaj priletelo v črno. Avtorice smo ranljivejše, trdim, in nimamo zaklona. Ko se prevod izpostavi kot škifast, vselej obstaja domneva, da je v resnici slabotno zgrajen svet izvirnika, da je prevajalec »zgolj« posrednik.
Oba, prevod in izvirno delo, sta plod premnogih odločitev. Ko prevajam, so nekatere odločitve na dlani, dobesedne, dogajanje je v izvirnem jeziku večino časa jasno in ga je treba prenesti v ciljni jezik na ravni konteksta, razumevanja, kjer se izbira prevodnih ustreznic vsaj večinoma giblje po omejenem naboru besed. Tako rekoč zvezan si, kar prinaša svojevrsten oklep. Avtor pa je pred bralcem izvirnika gol – v obeh pomenih.
Četudi bi isti prevajalec isti izvirnik ob desetih različnih prilikah prevedel na deset načinov, ga drugače oblekel, pri leposlovnem ustvarjanju ni tako. Ko pišem, znam točno utemeljiti, zakaj sem nekje zapisala točno določeno besedo. Pravzaprav: odveč bi bilo razpravljati, ali bi ob drugi priliki napisala drugo besedilo – seveda bi ga, toda odstopanja bi bila tudi pri vsebini, ne zgolj pri ubeseditvi tako širna, da ne bi šlo več za isto zgodbo.
Četudi sta prevajanje in pisanje na videz podobna procesa, v praksi ugotavljam, da se tako um kot telo pri vsakem obnašata povsem drugače. Besedo prevesti ali besedo uporabiti kot sredstvo podajanja vsebine se resda sliši podobno, a prevajalka nase ne prevzame odgovornosti za zamisel, izraženo z besedami. Prevajanje je v končni fazi vendarle delo z besedilom in na ravni besedila, medtem ko je pisanje prenos abstraktne ideje v pisano besedo.
Boste rekli, hja, oboje je nekakšen prevod. Že že, a zame je fizično zahtevnejše snovati vzdušje v romanu, ki ga pišem, kakor slediti smerokazom izvirnika, ki ga prevajam. Kar nikakor ne pomeni, da je pisati neprijetno. Pišem veliko počasneje, pišem navadno ob drugih dneh ali vsaj ob drugih urah, kot prevajam, pišem seveda tudi precej drugače, kot prevajam. Svoj slogovni okus prilagajam izbrani tematiki in vselej počakam, da skozi kopreno med svetovi nekako zaslišim govor literarnih oseb. Ne vem, kje bom pristala, in ne ukvarjam se vnaprej z zemljevidom – dostikrat se mi ta jasno zariše šele post festum. Slišim samo načine izražanja.
Vem, kako junaki govorijo in kaj jim roji po glavi, ne vem pa natanko, kaj se jim bo pripetilo, kakšno kost jim bom vrgla na pot, kateri viseči most jim bom strgala izpod podplatov; o njih vem le, ali so v japonkah ali gojzerjih. Rada sem presenečena. Včasih poznam utrinek s sredine, drugič vem le, kako se bo knjiga zaključila, spet drugič imam le naslov.
Različni smo si, pišoči ljudje, a morda pri meni vselej prevlada sla po pustolovščini. Moji človeški, ne tisti, ki jo podtaknem svojim likom. Podobno je kot pri branju, le da nosiš večji nahrbtnik in sam določaš, kaj je v njem in kam ga boš napotil. Brez branja pa ni ne pisanja ne prevajanja.
Jedrt Maležič je prevajalka iz angleščine in francoščine ter pisateljica. Objavila je kratkoprozne zbirke Težkometalci, Bojne barve in Dvoliki ter romane Vija vaja ven, Napol morilke in Križci, krožci.