In memoriam: Marjan Krušič (1937–2022), knjižni urednik
Februarja je umrl Marjan Krušič, dolgoletni urednik Cankarjeve založbe in Mladinske knjige, pri katerih je zasnoval in uresničil vrsto epohalnih del, ki so založbama in njegovemu spominu še danes v čast. Začelo se je leta 1973 z Leksikonom Cankarjeve založbe (kasnejšo Sovo), ki je bil sicer priredba tuje izdaje, a je Marjan k njegovi pripravi pritegnil več kot 100 strokovnjakov (in je prva naklada dosegla 40 tisoč izvodov, zvrstilo pa se je še več kot 10 izdaj), in nadaljevalo z Zakladi Slovenije (1979), ki so z besedilom Matjaža Kmecla, podprtim s številnimi fotografijami, predstavljali »najlepše, najzanimivejše, najpomembnejše na naši zemlji od nekdaj do danes« in so še zmeraj imenitno branje in bogata paša za oči. S knjigama Pozdrav iz Ljubljane: mesto na starih razglednicah (1985) in Pozdrav iz slovenskih krajev: dežela in ljudje na starih razglednicah (1987), okrog katerih je spet zbral vrsto strokovnjakov, je ohranil in širši javnosti predstavil vrsto zanimivih fotografij in zgodovinskih dejstev iz naših krajev, hkrati pa razvnel pravo razgledniško mrzlico na Slovenskem, saj so marsikje v deželi pripravili svoj knjižni »pozdrav«. S »slovensko pomladjo« sta sozazveneli knjigi, ki si ju je tedaj zamislil Marjan: Pozdravljena, Slovenija (1991) in Slovenija iz zraka (1993), ki ju je založba ponujala tudi v tujih jezikih in je skupna naklada dosegla blizu 130 tisoč izvodov; drugo je posebej zaznamoval nadstandarden fotografski prispevek Staneta Klemenca in Jožeta Hanca. Izjemno in nadpovprečno uredniško delo je Marjan Krušič opravil, ko je organiziral, usklajeval in vodil delo pri knjigi Slovenija, turistični vodnik (1995), ki je bila opažena doma in na tujem in nagrajena na frankfurtskem knjižnem sejmu, Marjan pa je ob njej povedal: »Umetnost je bila v tem, kako iz mase podatkov pripraviti kratko predstavitev. Dve leti sem delal petek in svetek ...« Knjigo je naslednja leta – v želji po popolnosti gradiva in neoporečnosti podatkov – mukotrpno dopolnjeval in razširjal in leta 2009, ob njeni četrti izdaji, ko je skupna naklada dosegla več kot 70 tisoč izvodov, s ponosom navrgel, da »pokrije tudi zadnjo streho v Sloveniji«. Z njo je sklenil in kronal svoj uredniški opus, katerega rdeča nit je bila želja, da se Slovencem približajo značilnosti in dragocenosti njihove domovine v poljudni, privlačni in strokovno zanesljivi obliki. – Ko sem se ob novici o smrti Marjana Krušiča, dolgoletnega uredniškega kolega, vprašal, s katero besedo bi ga najprimerneje označil, mi je prišel na misel pridevnik »srčen«, ki ima dva pomena: »prijazen, ljubezniv« in »pogumen, odločen«. Oboje je bil Marjan, ko je snoval svoje uredniške podvige (danes bi se jim reklo »projekti«) in jih realiziral v nenehni tesni povezavi s številnimi sodelavci, pri kateri sta mu še kako prav prišli tako ljubeznivost kot odločnost, ki ju je premogel v veliki meri. In ob tem ostajal skromen, ko se je ob imenitnih uspehih svojih knjig raje znašel nekako v ozadju, komajda opazen in napol anonimen, četudi – če preobrnem njegove besede – v Sloveniji skorajda ni strehe, pod katero ne bi bilo knjige, pri kateri je imel odločilno besedo Marjan Krušič, zaslužni slovenski knjižni urednik.