Alojz Ihan: »Predvsem sem s Karanteno želel napisati polnokrven roman.«
Alojz Ihan je zdravnik, mikrobiolog, pisatelj, esejist in pesnik, morda ne ravno v tem vrstnem redu. Po romanu Slike z razstave (2013) in esejistični knjigi Čas nesmrtnosti (2016) se zdaj vrača z aktualnim knjižnim dvojčkom: napetim družinskim epidemijskim romanom Karantena in strokovno knjigo esejev iz zadnjih dveh let Skupinska slika z epidemijo, ki temelji na kolumnah, objavljenih v Delu. To dvoje je bilo več kot primerno izhodišče za pogovor.
Alojz Ihan
Karantena
Beletrina, zbirka Beletrina, 2022, t. v., 425 str., 29 €, JAK
Bukla: Najprej čestitke za nov roman, takoj zatem pa vprašanje: kako je pandemija vplivala na vaše poklicno življenje?
Ihan: Čas epidemije ni bil prijeten. Mogoče se zdi, da bi morali mikrobiologi in imunologi pravzaprav na nek način uživati, ker smo bili v središču vsega. A takšna sprememba načina življenja ni bila prijetna za nikogar. Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo smo morali praktično vse dotedanje projekte spustiti iz rok, vsi smo se začeli ukvarjati izključno z diagnostiko covida. Vsak specialist je moral vsak dan pregledati in interpretirati stotine izvidov, ob vsem pa so bili še študenti, priprava predavanj. Sicer smo v medicini vajeni, da so spremembe del življenja, našim bolnikom se čez noč zgodijo nove diagnoze in treba je sprejemati dejstva ter graditi od tam naprej. Vseeno pa sem vesel, da se vrača nekdanji način življenja.
Bukla: Kaj pa na vaše publicistično, kolumnistično udejstvovanje? V zadnjih dveh letih in pol se je kolumn, povezanih s pandemijo, nabralo za celo knjigo …
Ihan: In v resnici je iz tega nastala knjiga Skupinska slika z epidemijo, ki bo tudi kmalu izšla. Ker sem v Delu vsak drugi teden pisal nekakšen dnevnik epidemije, sem sklenil to pisanje na koncu opremiti z objektivnimi podatki in grafikoni, ki bralcu po dveh letih časovne distance dajo vpogled tako v trenuten duh časa, ki ga odsevajo moji »dnevniški zapisi«, kot v dejanski razvoj dogodkov, ki jih v času pisanja nisem poznal. Vendar sem kmalu začutil, da bistvo epidemije ni toliko v medicini, kot v pretresu naših življenj in družbe kot celote, ki se je zgodil zaradi epidemije. Za opis tega pa ni boljšega sredstva kot roman, ki sem ga namenoma začel v isti točki kot »dnevniško knjigo« – s pojavom epidemije na ladji Diamond Princess februarja 2020.
Bukla: Si je pisatelj v vas pomel roke, ko je ugotovil, da pandemijo lahko uporabi za okvir svojega romana? Bi roman Karantena sploh nastal, če ne bi bilo pandemije?
Ihan: Ne, romana brez pandemije ne bi bilo, ker se je vse začelo z likom epidemiologa Egona, ki je kot fizično povsem šibek, in skoraj nemočen človek med epidemijo nenadoma dobil strahotno družbeno moč. Roman sem pisal v dveh poletjih in v drugem je nato Egon iz osrednjega romanesknega lika postal samo sopotnik drugačne drame, ki jo nosita njegova sojadralca, brata Andrej in Peter. Namesto s paradoksom moči in nemoči se Karantena ukvarja z osebno in družbeno krhkostjo v kriznih razmerah. Če torej ne bi bilo epidemije, ne bi nastal lik Egona in brez njega se ne bi razvila družinska drama Petra in Andreja, ki tvori osrednji lok Karantene.
Bukla: Kaj vam je bilo pri romanu pomembnejše: »velika slika« ali pozorno izpisani junaki s svojimi osebnimi zapleti?
Ihan: Predvsem sem želel napisati polnokrven roman, takega, ki ga bralec vzame v roko in ga pritegne in potegne vase vse do zadnje strani. To pa pomeni dobro, zanimivo in prepričljivo opisane junake, dober dramatični lok, spletanje niti za učinkovito katarzo in seveda premišljeno zgodbo brez nelogičnih ali drugače motečih elementov, ki bralcu ustavljajo branje ali ga iz potopljenosti v tekst celo zbrcajo v realnost. Zato je bilo v prvi verziji romana celo premalo epidemijskega občutka in me je imenitna urednica Tina Vrščaj prav opozorila, da bodo bralci od mene pričakovali nekoliko več epidemijskih ozadij, in seveda sem ji z veseljem ustregel.
Bukla: Ste si v tem romanu dali duška kot široko izobražen zdravnik? Je bila eden od pomembnih avtorskih interesov tudi medicina kot vezivo romana?
Ihan: Da, v romanu precej natančno opisujem razvoj nekaterih bolezni svojih junakov, na primer razvoj demence, posledic samomorilnih poskusov z uspavali, Egonovo mišično oslabelost, pa seveda onkološko diagnostiko, zdravljenje in predvsem procese sprejemanja težke diagnoze. Vse te bolezni uporabim za zrcaljenje krhkosti, ki smo jo na družbeni in medčloveški ravni občutili med epidemijo. Hkrati pa skušam bolezni čim bolj opisovati kot nekaj, kar je del življenja, saj ljudje tudi po tem, ko izvejo določene diagnoze, brez velikih sprememb živijo še naprej, sicer z vednostjo o svoji bolezni, ampak brez patetičnih dram, kot si jih mnogi predstavljajo pod vplivom družbenih tabujev, s katerimi bežimo od zavedanja lastne minljivosti, krhkosti, ranljivosti.
Bukla: Kaj so po vašem mnenju temeljni nauki pandemije za posameznika in sodobno družbo?
Ihan: Težko bi izpostavil samo enega, ker jih je toliko. Najprej nauk o krhkosti naših življenj in še bolj o tem, da lahko že razmeroma majhne življenjske spremembe razsujejo delovanje celotne družbe. Mislili smo, da je naša zahodnjaška družba izjemno čvrsta in stabilna zaradi vseh svojih premišljenih pravil in institucij ter infrastrukture, ki naj bi dolgoročno zagotavljala obstanek našega načina življenja. Potem smo videli, da se lahko v hipu vse obrne. Politiki, ki so pred epidemijo prisegali na prosti trg in trepetali za vsak zmanjšan odstotek gospodarske rasti, so nenadoma zaustavili cele industrije, ustavila so se letališča, z neba so izginila letala, zaprli so hotele in gostišča, trgovski centri so postali hiše duhov. Ampak zdaj se je spet vse pognalo naprej, pandemija je mimo in smo že v novi vojni. Človeštvo se očitno nima časa učiti, zemlja se neprestano vrti naprej in vsak dan prinese nove drame, ki jih nihče ne povezuje s preteklimi izkušnjami, tako je najbrž vedno bilo.
Bukla: Je po dveh knjigah, ki sta izšli skoraj hkrati, čas za avtorski počitek ali imate v delu že kak nov projekt?
Ihan: Kar nekaj bralcev mi je medtem napisalo, da bi želeli brati nadaljevanje Karantene, ker jih zanima, ali Peter in Meta kljub vsemu ostajata skupaj, in kaj se zgodi z Andrejem, in kako se zaključijo posli s testi … Sam pa sem v tem trenutku predvsem zadovoljen, ker razen kolumn, ki sem jih vajen kot redno rutino, nimam nič dolgoročnega na grbi.