Avgust Demšar: »Veseli me, da se v Sloveniji prebujajo tudi drugi žanri.«
V pomladnih dneh nas razveseljuje dvanajsti primer inšpektorja Vrenka, zaključek trilogije Vodnjaki. Zgodba se začne v Talinu, ko se mlad slovenski par vrača na Švedsko s trajektom Estonia. Sledi katastrofa, ki temelji na eni najhujših pomorskih nesreč vseh časov, ki se je zgodila 28. septembra 1994, v njej pa je umrlo 852 ljudi. Nastal je še en odličen slovenski kriminalni roman, v katerem Demšar znova navdušuje ne le s svojim elegantnim slogom in bogatim besednjakom, temveč neverjetno sposobnostjo odpiranja aktualnih družbenih tem, ki popestrijo zgodbo. Ob tem pomembnem trenutku, koncu trilogije, ki obsega kar 1423 strani, smo se z avtorjem pogovarjali o njegovem ustvarjanju.
Avgust Demšar
Estonia
trilogija Vodnjaki, knj. 3
Pivec, zbirka Branje. Proza, 2024, t. v., 442 str., 34,90 €, JAK
Bukla: Leta 2007 ste začeli pisati o inšpektorju Vrenku. Dvanajst knjig zatem, pa še dve televizijski seriji, vse skupaj že več kot 15 let uspešnega pisanja in (pre)poroda slovenskega kriminalnega romana – pišete, kot ste pisali pred sedemnajstimi leti?
Demšar: Na svoje začetne tekste gledam na bipolaren način. Niso slabi, niso pa to, kar bi pisal danes. Ne morem reči, da v mojem pisateljskem razvoju obstaja neka prelomnica, sem se pa nedvomno razvijal in spreminjal. Obenem se zavedam, da ne gre vedno le navzgor in da vsaka naslednja knjiga preprosto ne more biti boljša. Čeprav si pred dvajsetimi leti nisem mislil, da bom sploh kdaj pisal kriminalke, to sedaj počnem, in dokler bodo bralci segali po njih, bom (upam) to tudi počel. Veseli me, da se v Sloveniji prebujajo tudi drugi žanri, recimo fantazija z Julijo Lukovnjak, itd. V mladosti smo v Jugoslaviji brali odlično znanstvenofantastično revijo Sirius, in če bi mi takrat kdo rekel, da bom nekoč pisatelj, bi bil prepričan, da bom pisal znanstveno fantastiko.
Bukla: Ob izidu romana Cerkev leta 2020 ste že omenjali naslov Estonia in nesrečo trajekta. Pa ste dejansko že ob začetku pisanja trilogije vedeli za vse primere, vsa trupla in dogajanja?
Demšar: Ko sem začel pisati o zaselku Vodnjaki, sem imel v mislih eno zgodbo, vendar sem kmalu spoznal, da je snovi v tej fiktivni vasi veliko več. Kaj natanko se bo dogajalo, nisem vedel, sem pa vedel, da se želim dotakniti slovenskega tajkunstva, pa tudi da bom nekoč nekam vpletel Estonijo. V Talinu sem pred leti preživel en semester kot gostujoči predavatelj in navdušili so me njihova kultura, dolge zime, jezik. Sever je pač drugačen. Tam sem naletel tudi na spomenik umrlim v nesreči Estonie. Tragedija se mi je zdela uporabna za tematiziranje znotraj kriminalnega romana. Preveril sem, da med umrlimi ni bilo Slovencev, saj verjamem, da je treba ohranjati pieteto do vpletenih v tragične dogodke. So pa polpretekli dogodki za nas, pisce kriminalk, vedno izziv: kako jih uporabiti, kako jih ponovno oživiti, kako jih smiselno povezati z dogodki v sedanjosti.
Bukla: Vedno znova pravite, da veste, kdo je morilec, še preden pišete. Ste vedeli tudi tokrat? In ali ob začetku pisanja tudi že veste za vse ostale tematike, ki jih boste odpirali? Omenili ste tajkune v prejšnji knjigi, v tem novem delu pa bi izpostavila vprašanje upokojenih v Sloveniji, ki bi radi delali, pa jih država (finančno) omejuje, revščino upokojencev, vprašanje odnosa do bioloških staršev, navsezadnje celo usodo dezerterjev JLA v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji, tematika, ki vsekakor še ni obravnavana v literarnem čtivu, itn.?
Demšar: V kriminalnem romanu je nosilna zgodba kriminalno dejanje in detektiranje tega, kar se je zgodilo. Zato moram med pisanjem vedeti, kam naj bi prišel. Kolega Mirt Komel je nekoč razlagal, da včasih pri pisanju ne ve, kdo bo morilec – jaz to moram vedeti. Vsega ostalega pa mi ni treba. Vem, kako priti na cilj, kakšna bo pot, pa ne. Obrobne teme jemljem iz osebnega življenja, to so teme, ki se me dotaknejo, ki jih živim – če bi bil mlad, bi verjetno pisal o iskanju prve zaposlitve in stanovanjski problematiki, tako pa sem podobnih let kot Vrenko, s katerim skupaj negodujeva ob prehodu v upokojitev.
Bukla: Kakšen je vaš odnos do pisanja po vseh teh letih? Ali še vedno radi pišete? Si lahko obetamo novih primerov upokojenega inšpektorja?
Demšar: Neznansko uživam v pisanju. Toliko sem že star, da vem, da naj bi človek v življenju poskušal v čim večji meri početi tisto, kar ima rad. In jaz res rad pišem. Trenutno imam v delu troje – trinajsti primer inšpektorja Vrenka, ki bo krajša, bolj intimna kriminalka, poglobljena v odnos Vrenka in njegove žene Mojce. To mora nastajati, toliko časa sem že s svojimi liki, da bi težko živel brez njih. Smo se pa sedaj dokončno poslovili od vasice Vodnjaki. Začel sem snovati tudi zbirko kratkih zgodb, seveda s kriminalno tematiko. Malo bolj dolgoročno, recimo v naslednjih petih letih, pa načrtujem dokončanje spet enega kompleksnejšega besedila. To bo poskušalo predelati kloako, ki se konstantno nalaga v človeku. Glede vprašanja časa za pisanje, ta pri meni na srečo ni problem. Vstajam zgodaj in v negibnosti juter, tam nekje med četrto in sedmo uro, mora človek pač nekaj početi.
Bukla: Za zaključek: kaj predlagate mladim pisateljem?
Demšar: Predvsem: veliko berite. Jaz danes žal premalo berem, kar je eden od davkov, ki jih zahteva intenzivno pisanje. Če že kaj preberem, je to strokovno čtivo, trenutno klasične kriminalke, po katerih se snemajo kriminalne serije, saj me zanima, kako se lotevati prevoda literature v filmski jezik. Kot rečeno, branje je pomembno, pri pisanju ves čas vidim, kako se je vtisnilo vame vse, kar sem kdaj prebral. Od časa gimnazije sem bil strasten bralec, požiral sem vse v razponu od klasike do aktualnih izdaj. Čeprav se vplivi prebranega direktno morda ne vidijo v besedah, pa so tu, vtkani v moje pripovedi. Zato res polagam na srce vsem, ne le mladim pisateljem – berite, berite, berite.