Breda Biščak: »Tako krasni romani in tako zapletena slika o avtorju.«
Breda Biščak je naša renomirana prevajalka iz angleščine, ki je za prevod romana Avgust Johna Williamsa pred nekaj leti dobila Sovretovo nagrado. Nedavno je zaključila tudi usposabljanje za izvajanje jungovske analize pri Mednarodni zvezi za analitično psihologijo (IAAP). Poleg Stonerja, enega boljših romanov zadnjega obdobja, in antivesterna Klavčev Prehod, je zdaj prevedla še Williamsovo biografijo (avtor Charles J. Shields) z naslovom Mož, ki je napisal popoln roman, ki bo vsem ljubiteljem tega velikega avtorja ponudila še mnoge dodatne informacije. Ob izidu biografije smo s prevajalko opravili kratek pogovor o prevodu in Williamsu nasploh.
Charles J. Shields
Mož, ki je napisal popoln roman
John Williams, Stoner in pisateljsko življenje
prevod: Breda Biščak
LUD Literatura, zbirka Labirinti, 2024, t. v., 322 str., 29 €, JAK
Bukla: Najprej čestitke za prevod knjige Mož, ki je napisal popoln roman. Je šlo za zahtevno delo?
Biščak: Najprej hvala za čestitke in pogovor. Vsako delo primerjam s svojim najzahtevnejšim prevodom, avtobiografijo Nabokova Govori, spomin. Bolj kot o zahtevnosti bi tokrat govorila o zamudnosti prevajanja zaradi iskanja ustreznega strokovnega izrazja, predvsem pa zaradi »zasilnega« slovenjenja naslovov še neprevedenih del, kar zahteva precej preverjanja po spletu in cobissu. Brez tega ne bi, recimo, ugotovila, da je Salingerjeva novela Raise High the Roof Beam, Carpenters naslovljenja po Sapfinem verzu, ki se v prevodu Marka Marinčiča glasi »Dvignite strop! Kvišku z njim, možje zidarji!« Za prevod Williamsovih verzov, za kar sama nimam posluha, se moram zahvaliti dolgoletnemu prijatelju, slovenistu Ludviku Kaluži.
Bukla: Pred tem ste že prevedli ključne Williamsove romane, nazadnje Klavčev Prehod, pred tem Avgusta in seveda Stonerja. Koliko se je v glavi spremenila vaša podoba avtorja, kot ste jo poprej ugledali skozi njegovo delo, ko ste zdaj prevedli njegov (strokovni) življenjepis?
Biščak: Biografijo sem prvič prebrala, ko sem že prevedla Stonerja in Avgusta. Dotlej sem si avtorjevo podobo oblikovala bolj na podlagi tega, kar sem si o njem prebrala na spletu; jasno mi je bilo, da avtorja ne gre enačiti s Stonerjem. Biografija izriše precej kompleksno, polnokrvno podobo Williamsa v dobrem in slabem: zlasti pri njegovem občasnem šovinističnem odnosu do žensk sem trznila, pri nekaterih anekdotah sem se od srca nasmejala. Po branju biografije se nisem mogla izogniti vprašanju, kaj zdaj z vsemi temi podatki – tako krasni romani in tako zapletena slika o avtorju?
Bukla: Najbrž ste se med prevajanjem življenjepisa vračali tudi k Williamsovim romanom. Bi morda zdaj kaj popravili (tudi) v prevodih?
Biščak: Res sem se pred začetkom prevajanja biografije spraševala, kaj bom odkrila v svojih prevodih Stonerja in Avgusta. Za zdaj vem, da bi bilo v Stonerju treba preveriti slovenjenje neke stvarne podrobnosti (»petrolejka«); najbrž bi se še kaj našlo. Biografija mi je ponudila možnost nove interpretacije odnosa oče – hči v Stonerju (v mislih imam Stonerjevo ženo), ki pa ne zahteva revizije prevoda. Ob vnovičnem branju bi najbrž še marsikje spremenila besedni red, ampak rekla bi, da je to del prevajalskega perfekcionističnega prekletstva.
Bukla: Bi po vašem mnenju zaslužil prevod tudi njegov zgodnji roman Ničesar ni, le noči (ki ga denimo Hrvati imajo), da bi potem v slovenščini imeli celotnega romanesknega Williamsa (ter biografijo o njem)?
Biščak: Iskreno povedano, ne vem, kaj bi rekla. Njegov prvenec se mi zdi zanimiv s psihoanalitičnega vidika: začne se z opisom sanj, ki se do konca romana upravičeno uresničijo. Ni pa to Williams v najvišjih legah, kot to po Shieldsu ni niti v poeziji niti v kratkih zgodbah, kar prav tako ni poslovenjeno.
Bukla: Za prevod Avgusta ste pred leti prejeli Sovretovo nagrado. Kaj je bil poseben izziv prevajanja tega romana v pismih v primerjavi s Klavčevim Prehodom in Stonerjem, ki sta v primerjavi z njim precej klasično spisana romana?
Biščak: Že od nekdaj imam rada dolge, zapletene povedi, zato je bilo prevajanje kompleksne zgradbe povedi (in celotnega romana) zame prijeten izziv. Ker po izobrazbi nisem klasična filologinja, me je preganjala lastna fantazija o klasičnem filologu, ki odkimava nad mojim slovenjenjem realij (pa smo spet pri perfekcionizmu). Kar nekaj časa sem presedela v logaški knjižnici in si izpisovala vse mogoče besede, povezane z rimsko civilizacijo in kulturo; v zvezi s tem sem za nesebične, poglobljene odgovore na moja vprašanja hvaležna dr. Nadi Grošelj.
Bukla: Klavčev Prehod je izšel lani, zato morda vprašanje v zvezi z njim: kaj vam je najbolj ostalo v spominu glede prevoda? Meni denimo eden od res naturalističnih in zelo natančnih odstavkov, kjer je razlaga, kako odrejo bizona … Vidi se, da je Williams opravil kar obsežno raziskavo (nasmešek) …
Biščak: Najkrutejše pasaže oziroma »mesarsko klanje« v tem romanu sem prevajala zelo težko, saj je prevajanje sovpadlo z mojo izkušnjo zgodnjega materinstva; hčerka je tedaj imela dobro leto in pol. Kot mama sem (bila) zavezana novemu življenju, kot prevajalka sem se soočala z najtemnejšimi plastmi človeške osebnosti; na kratko: Eros vs. Tanatos.
V zvezi s tem romanom sta se odprli še dve pomembni jezikovni vprašanji: na neki prevajalski manko me je prijazno opozorila urednica Darja Marinšek, ki je na srečo po izobrazbi anglistka. Drugo vprašanje zame ostaja odprto. Klavčev Prehod ni slogovno tako izbrušen kot Stoner: v izvirniku stavki ne prehajajo tako neopazno, brezšivno drug v drugega, nekatere besede se ponavljajo. Kje se konča prevajalska zvestoba izvirnemu besedilu?
Bukla: To je večno vprašanje. Stari Rim, Divji zahod 19. stoletja in ameriška univerzitetna scena 20. stoletja so prizorišča Williamsovih romanov. Kje ste se kot prevajalka najbolje počutili? Kje se je (ali pa bi se) najbolje počutil sam Williams?
Biščak: Prevajalsko vsekakor pri Stonerju, osebno pa so mi blizu mnoge pasaže iz Avgusta, pa tudi naivna romantična ideja o svobodi na konjskem hrbtu v brezmejni preriji. V Williamsovem imenu se ne upam izrekati; iz biografije je razvidno, da je pisanju posvetil velik del življenja in da je na dan napisal le nekaj povedi.
Bukla: Kaj pa imate zdaj zanimivega v svoji prevajalski delavnici?
Biščak: Čakam na korekture refleksije Moj kraški pristan na Tržaškem Krasu živeče Američanke Elizabeth Griffin, ki bo v kratkem izšla pri Mladiki. Avtorica – sicer moja dolgoletna prijateljica, ki mi je pomagala pri slovenjenju vseh treh Williamsovih romanov – premišlja tudi o odnosih s slovensko manjšino; izbrani odlomki so pod naslovom Tihi dom že predlani izšli v reviji Sodobnost. Nato se vračam k opusu meni ljube Virginie Woolf, monografiji The Patterns of Ordinary Experience, ki njeno delo povezuje z njenim poznavanjem filozofije. In povsem življenjsko: najti si moram nov prevajalski projekt.