Mojca Kumerdej: »Zgodovina človeštva je tudi zgodovina nasilja.«
Pisateljski opus filozofinje in kritičarke Mojce Kumerdej obsega prvenec Krst nad Triglavom (2001), dve zbirki kratkih zgodb Fragma (2003) in Temna snov (2011) ter roman Kronosova žetev (2016), za katerega je prejela nagrado Prešernovega sklada. Njena dela so prevedena v številne jezike. Za Sobotno prilogo Dela kot redna zunanja sodelavka piše o umetnosti, kulturi in znanosti. Z avtorico smo se pogovarjali ob izidu nove zbirke kratkih zgodb z naslovom Gluha soba, s katerimi posega v tišino notranjega glasu.
Mojca Kumerdej
GLUHA SOBA
Goga, zbirka Goga,
2022, t. v., 226 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Vaše kratke zgodbe pogosto vodijo v entropijo. Kakšne (pisateljske) možnosti odpira raziskovanje postopne degeneracije sistema proti kaosu? Je leposlovje za vas tudi način filozofskega razmisleka o svetu, saj ste po izobrazbi filozofinja in sociologinja?
Kumerdej: Med pisanjem literature razmišljam tudi skozi filozofijo in psihoanalizo. Moji literarni liki se velikokrat znajdejo v scenariju, ki je nasprotje tega, kar si želijo oziroma verjamejo, da si želijo. Zakaj se jim kljub prizadevanju nikakor ne uspe iztrgati iz vrtinca ponavljajočih se spodletelih epizod, je z dinamiko gona smrti pojasnil že Freud in za njim mnogi drugi.
Bukla: Za vas je značilno spretno menjavanje perspektiv in pripovedovalcev. Pripovedujete z glasovi moških, žensk in celo predmetov. Čemu spremembe perspektiv?
Kumerdej: Ideja za zgodbo, ki je sprva lahko samo drobec, atmosfera, ritem ali jezikovna lega, se najpogosteje pojavi skupaj s pripovedovalcem. Prvotna izbira pripovedovalca je običajno točna, a če med razvijanjem zgodbe ugotovim, da ne ustreza povsem, potem pripovedovalca zamenjam. Pripoved z različnih perspektiv učinkuje različno in odločitev o tem, kako in s čigavim glasom bo povedana, zgodbo vsebinsko določa in oblikuje.
Bukla: Brezkompromisno se lotevate družinskega nasilja, zlorab, fizičnega in psihičnega nasilja, maščevanja, homofobije, smrti … Kako temne teme sprejemajo založniki, bralci, kritiki?
Kumerdej: Zgodovina človeštva je tudi zgodovina nasilja. Kamorkoli se ozremo, smo obdani z nasiljem in vpeti vanj, čeravno ga vselej ne prepoznamo. Medtem ko so vojne zelo očitno nasilje, so lahko sistemsko in jezikovno nasilje ter telesno kaznovanje dojeti kot normalnost, običaji, tradicija in navade. Zadnja desetletja na zahodu, pa tudi drugod, postajajo nekatere oblike sistemskega in verbalnega nasilja nesprejemljive in tudi sankcionirane. A po drugi strani je naivno pričakovati, da naj bi se iz krutih lekcij zgodovine človeštvo učilo, kajti z vrhov oblastniških struktur nam praviloma vladajo dominantni posamezniki in skupine, ki jih bolj kot dobrobit skupnosti ženejo volja do moči, pohlep, zavist in maščevanje. Vladavina prava naj bi te pritlehne porive omejevala, a je slovenski skrajno desni politični garnituri kljub temu uspelo družbo v dveh letih opleniti in strokovno opustošiti ter med drugim demontirati dobro delujoče kulturne inštitucije in sisteme. Avtoritarni oblastniki in njihovi podporniki nasilje izvajajo z uporabo primitivnega in vulgarnega govora, kakršnega si je bilo v slovenski javnosti pred desetletjem težko zamisliti in s katerim razpihujejo strah ter širijo grožnje, mizoginijo, homofobijo in fabricirajo laži. Nasilje je torej večna tema, ki se kot krvava nit vleče vse od nastanka književnosti, načini njegove obdelave pa se razlikujejo glede na obdobja, kulturna okolja in avtorske pristope ter poetike. Sama se neposrednim opisom nasilja izogibam in se raje posvečam njegovi strukturni umeščenosti, vzrokom, posledicam in oblikovanju atmosfere. Moji domači in tuji založniki ter mnogi bralci to prepoznavajo kot kvaliteto, nekaterim bralcem pa se zdi moja literatura vsebinsko in jezikovno preveč intenzivna.
Bukla: Vaši liki slišijo vsiljive glasove, ki govorijo iz lobanje, iz tišine gluhe sobe. Kaj je v medprostoru med razumom in norostjo?
Kumerdej: Ne bi rekla, da obstaja medprostor med razumom in norostjo. Omenjena pojma sta bila v zgodovini razumljena različno in vsaka družba določa, kaj je normalno in spremenljivo, kaj je dostojno, ekscentrično, noro.
V zbirki Gluha soba ne gre za psihotično ujetost med lobanjske kosti, ampak je mišljen intimni prostor, v katerem se posameznice in posamezniki znajdejo bodisi po prelomnih dogodkih bodisi zato, ker se njihova samota sprevrne v pošastno osamljenost. Sicer pa glasovi Gluhe sobe ne pripadajo le človeškim, ampak tudi drugim entitetam.
Bukla: Precizno raziskujete zdrs v zaprte svetove, prebujanje zla, bivanjska vprašanja, vprašanja o življenju in njegovem koncu, o smislu in nesmislu. Kaj vas vodi k tem temam?
Kumerdej: Zanima me, zakaj se smisel v intenzivnih življenjskih situacijah, pa najsi bodo prežete s srečo ali katastrofično opustošene, razleze v nesmisel in absurd, in kdaj na mestu, ki sta ga obvladovala puščobna nezainteresiranost in rutina, vznikne smisel.
V skoraj vse, kar je živo, je vpisana smrtnost, vpeti smo med rojstvo in smrt, ki ju zavestno izkušamo predvsem skozi rojevanje in odhajanje drugih in pri tem skozi veselje, žalovanje ter strahove podoživljamo krhkost bivanja med tema dvema skrajnima točkama.
Bukla: Junake vaših zgodb srečamo ujete v življenjske zanke, na mestu vračanja na izhodiščno točko, povprečneže brez perspektive in zanosa, nezmožne preskoka na novo raven. Zakaj so zanimivi?
Kumerdej: Ne bi rekla, da so liki mojih zgodb povprečneži brez perspektive in zanosa. V Gluhi sobi nekateri veljajo za uspešne oziroma udejanjene, vendar sebe tako ne doživljajo, tudi sicer se samopodoba likov pogosto boleče razhaja z zunanjimi pogledi. V gluhih sobah nekatere protagoniste pričakajo sence, o katerih so verjeli, da so že davno izginile, lahko pa jih preseneti zagon, s katerim želijo preusmeriti svoja življenja. Liki Gluhe sobe nemalokrat zbegano iščejo strategije preživetja, ali jim to uspe ali ne, velikokrat puščam odprto.
Bukla: Za vaša dela je značilna feministična drža, neusmiljeno izrisovanje razpada partnerskih in družinskih odnosov, samoizpraševanje o svobodi. V kakšni meri je leposlovje prostor tudi za feministične teme?
Kumerdej: Ne seciram le drobovja partnerskih in družinskih odnosov, ampak tudi druga intimna in družbena razmerja, vključno z odnosom do okolja in narave. V primerjavi z romanom Kronosova žetev, katerega dogajanje
je postavljeno v 16. stoletje, so svetovi Gluhe sobe bolj intimni, teme, kot so razmerja moči, položaj žensk, ljubezen in smrt, pa so navzoče v obeh knjigah. Ena od osmih zgodb je postavljena v bližnjo, niti ne mračno prihodnost, druga pa v distopični mrak, ki je v zametkih navzoč v današnji prekarni tehnološki sedanjosti. Moč literature je v tem, da lahko osvetljuje zasenčene robove in kote, razkriva preteklost in napoveduje prihodnost, z izpostavljanjem feminističnih tem pa opozarja na dejstvo, da so v stoletjih priborjene pravice brez obrambe lahko hitro izgubljene.
Bukla: Vas navdihujejo spremembe v družbi, ki so jih izostrili pandemija, osamitev in razmah teorij zarot?
Kumerdej: Digitalizacija je družbo korenito spremenila in prinaša veliko dobrega, pa tudi izjemno slabega. Med drugim je zameglila razločevanje resničnosti in resnice od potvorb in laži. Mnogo pojavov nove digitalne realnosti je težko detektirati, kaj šele razumeti, z digitalizacijo je družba postala zelo nadzorovana in hkrati prostor novih oblik izkoriščanja, ki se jih nekaterih sploh ne zavedamo. Z internetom, ki omogoča izjemno hiter prenos informacij in mnenj, pa tudi fabriciranje uporabnikov, ki v resnici niso ljudje, ampak algoritmi, so se razbohotile tudi teorije zarote. Zanimivo se mi zdi, zakaj ljudje uho in pogled raje usmerjajo k teorijam zarote, ki so katastrofične in naphane s strahovi in grožnjami, kot pa h kredibilnim in preverjenim virom, zakaj najdevajo gotovost, potrditev in celo nekakšno pomiritev v apokaliptičnih scenarijih, medtem ko jim znanstvena dognanja in resne družbene analize vzbujajo dvom in nejevero. Slednje je tudi tema zgodbe Obramba Hiperboreje. Med pandemijo me je nekajkrat prešinilo, s kakšnimi frustracijami se med zaprtjem družbe soočajo tisti, ki so pred tem živeli dvojno življenje in so to skrivali ne le pred svojimi bližnjimi, ampak utajevali celo samim sebi.
Bukla: Pohvalite se lahko s številnimi prevodi. Kateri prevod in katera nagrada sta vas najbolj presenetila in razveselila?
Kumerdej: Nagrade me razveselijo, prav tako prevodi, ki se mi zdijo izredno pomembni in sem tako vselej pripravljena na sodelovanje s prevajalci. Z dobrim prevodom literarno besedilo ni le preneseno v drug jezik in kulturno okolje, ampak se tudi pomensko razpre in razširi, zato me ob vsakem novem prevodu zanima, kako ista zgodba oziroma knjiga odzvanja v novem okolju. Izjemno se mi zdi sodelovanje z vrhunskimi prevajalci Rawleyjem Grauom, Erwinom Köstlerjem in Ano Ristović, ki jih odlikuje natančno branje, najdevanje ustvarjalnih prevajalskih rešitev ter pretanjen občutek za jezik in ritem, ki je v mojem pisanju izjemno pomemben. Vsi trije dobivajo dobre odzive v jezikovnih okoljih, v katera prevajajo mojo literaturo. Erwin Köstler je leta 2019 za prevod Kronosove žetve prejel nagrado Fabjana Hafnerja za najboljši literarni prevod iz slovenščine v nemščino, Rawley Grau je bil lani z Lavrinovo diplomo nagrajen tudi za angleška prevoda romana Kronosova žetev in zbirke kratke proze Fragma, srbska izdaja zbirke kratke proze Temna snov pa je pred leti prejela nagrado Kočićevo pero.