Slavko Pregl je veteran slovenskega založništva, ki se je preizkusil v mnogih vlogah, od plodovitega mladinskega pisatelja, prek direktorja Mladinske knjige in samostojnega založnika, do predsednika Društva slovenskih pisateljev ter šefa Bralne značke. Vodenje lani ustanovljene Javne agencije za knjigo se zato zdi logičen korak na njegovi službeni poti. Z njim smo se pogovarjali o njegovem delu v zadnjem letu in pol ter o njegovih pogledih na javno sofinanciranje slovenskega založništva.

Rugelj: Za Javno agencijo RS je poldrugo leto delovanja. Kaj se vam zdijo glavni poudarki tega obdobja, s čim ste se spoprijemali v tem času, in kakšni so konkretni izzivi za naprej (programsko obdobje 2010–2012)?
Pregl: V letu 2009 smo se žal veliko ukvarjali z osnovnimi vprašanji delovanja in samostojnosti, kar za ljudi – prijavitelje – s področja knjige ni zanimivo, za nas pa ni šlo brez bolečin. Ampak verjetno je tako pri vseh novih stvareh, kjer je želja veliko, izkušenj in možnosti pa malo manj.
Na vseh področjih smo naredili precej sprememb in bi vse težko spravil v ta prostor, zato bom navedel nekaj osnovnih izhodišč.
Vzpostavili smo ustvarjalni dialog s strokovno javnostjo. V vse razpise in postopke smo vnesli spremembe, ki so v prid udeležencem razpisov in pozivov, posebno skrb smo posvetili avtorjem; otresamo se odvečnega administriranja, zaupamo prijaviteljem, vzpodbujamo dobro delo in odgovornost za porabo javnega denarja. Ni najlaže spreminjati razmer, utečenih navad in samoumevnih kriterijev ter zavračati predsodkov. Pri tem sicer pomagajo podatki, ki pa jih na našem področju ni preveč.
V prihodnje bomo sproti vrednotili programske načrte in zaostrovali odgovornost, bolj opredeljevali  projektne cilje in usmerjali pozive, vzpodbujali skupno nastopanje in dejavnosti, ki bodo dajale večje dolgoročne učinke, sledili tehnološkim izzivom ter čvrstili zavest, da mora knjiga ali revija svoj lok zaključiti pri bralcu, v večji meri tudi kupcu.

Rugelj: Programsko financiranje izdajanja knjig v okviru triletnih programov je ena finančno največjih in najpomembnejših postavk JAK. Ključen razlog za vpeljavo tovrstnega, triletnega financiranja leta 2004 je bil v tem, da s konceptom stabilnega financiranja pride do krepitve knjižnih producentov. Se vam zdi, da sta prvi programski obdobji 2004–2006 in 2007–2009 po pregledu stanja založnikov upravičili ta namen? In kaj pričakujete in želite za naprej?
Pregl: Za nazaj je lahko in nespodobno biti pameten. Za naprej želim, da bi »pro­gramski« knjižni producenti zagotavljali osnovno in dobro podobo slovenskega založništva, največji del knjižne ustvarjalnosti v javnem interesu; pod tem razumem vrhunsko vsebino in vrhunski obrtni izdelek.

Rugelj: To že, ampak to še ne pomeni, da bodo programski založniki postali krepkejši in stabilnejši, kot so bili do sedaj. Pred dnevi je dr. Bogomir Kovač ob otvoritvi Stožic problem­atiziral še zmeraj socialistično uredi­tev športnih klubov v obliki društev, ki se ne sklada z obsežnostjo zastavljenega projekta. Tudi večina programskih založb je organiziranih v obliki zavodov in društev, kar za razliko od podjetij onemogoča nadzor nad njihovim poslovanjem. Se vam zdi tak način organiziranja založb v koraku s časom?
Pregl: Vsaka založba je organizirana tako, kot se njej zdi najpametneje in športni pristop morda pri tem ni najbolj primeren. Na njihovo gospo­darsko moč JAK ne želi in ne more imeti usodnega vpliva; vsa pobuda mora ostati pri založnikih. Verjetno ne mislite, da bi bilo programe v javnem interesu smiselno združiti v novo Državno založbo?

Rugelj: Seveda ne. Ravno nasprotno!
Pregl: Javne programe je treba tržno prepihovati, tržno usmeritev je treba plemenititi z javnim interesom. Večino slovenskega založništva tvorijo gospodarske družbe. Iz pogodb, ki jih podpišemo s prijavitelji, izhaja, da v vsakem trenutku lahko preverjamo učinkovitost in smotrnost uporabe javnega denarja, se pravi, izvajanje programa v javnem interesu.

Rugelj: Večino slovenskega založništva že tvorijo gospodarske družbe, vendar to ne velja za večino programskih založb, ki jih financira JAK. Hkrati tak način organizacije onemogoča transparenten pregled slovenskega knjižnega trga, o katerem je na voljo le malo konkretnih podatkov. Imate idejo na tem področju kaj spremeniti?
Pregl: O gospodarskih družbah so na voljo poročila Gospodarske zbornice, nekatere podatke prinaša statistični letopis, nekateri se zbirajo v NUK, nekatere pridobivamo sami iz zaključnih poročil ali jih tudi znotraj omejenih možnosti naročimo. Kot veste, je bilo na našo pobudo na nedavnem Kongresu slovenskih založnikov oblikovanih nekaj delovnih skupin, med drugim tudi tista, ki naj opredeli, katere podatke, ki jih založništvo potrebuje, bi ustrezne institucije še zbirale oziroma urejale. To bo dobro.

Rugelj: Na tem založniškem kongresu ste predstavili tudi podatke, po katerih se kar nekaj knjižnih naslovov programsko ­podprtih založb proda v manj kot tretjini naklade, nekateri naslovi celo v manj kot desetini naklade. Kakšne konkretne nasledke bodo imele te ugotovitve v prihodnosti?
Pregl: Po eni strani bomo vzpodbujali smotrno oblikovanje naklad in vključevanje možnosti tiska na zahtevo ter seveda elektronsko založ­ništvo povsod, kjer struktura bralstva to prenese. Miselnost, da je cilj dosežen, ko knjiga izide, prodaja pa naj jo kdo drug, ki bo tudi kriv, če bo obležala v skladišču, se postopno umika. Zaostrene ekonomske razmere morajo uveljaviti uredniški premislek, če je poleg peščice prijateljev še kdo, ki bo knjigo prebral oziroma jo potrebuje. Po drugi strani si bomo prizadevali oblikovati dobro zastavljeno in opremljeno skupno skladiščno distribucijsko središče za manjše založnike, kar bo zanesljivo povečalo prodajo, znižalo stroške in obenem z našo skrb­jo omogočilo prisotnost na trgu knjigam, ki so »trajno« pomembne in jih zato ni treba prodati od danes na jutri.

Rugelj: Po interni raziskavi, ki smo jo izvedli pri našem mediju, se je izkazalo, da velika večina programsko financiranih založb v obdobju 2005–2009 v našem, za knjige specializiranem, mediju ni aktivno oglaševala niti ene svoje knjige. Tudi oglaševanje subvencioniranih knjig po drugih medijih je bilo skoraj nično. Gre za precejšnje obdobje: pet let. Kako gledate na to, sploh ob dejstvu, da se aktivne predstavitve knjig v Bukli poslužuje večina založnikov, ki živi od prodaje knjig na trgu?
Pregl: Mnogim se, kot je bilo že rečeno, zdi najpomembneje, da knjiga izide. Ampak bralci morajo zanjo izvedeti. Kdor je odvisen od trga, to že ve, za druge bo tem bolje, čim prej se bodo tega zavedli. Proizvodnja knjig za skladišče ni založništvo v javnem interesu.

Rugelj: V preteklih letih smo bili vajeni, da je veliko subvencioniranih knjig zamujalo s svojim izidom, ki se je pogosto zavlekel čisto v konec ali pa še do sredine prihodnjega leta. Nameravate tej praksi sedaj narediti konec?
Pregl: Da.

Rugelj: Kaj torej nameravate narediti z založbami, ki ne bodo izdale knjig do konca letošnjega leta?
Slavko Pregl: V podpisanih pogodbah piše, da nas morajo prijavitelji najkasneje do sredine novembra obvestiti o morebitnih težavah pri delu in o tem se bomo razumno pogovarjali. Za neizdane knjige bodo morali vrniti denar. Brez potrjenega zaključnega poročila za minulo leto ne bo mogoče kandidirati na razpisih in pozivih za naslednje leto.

Rugelj: Po izsledkih raziskave, ki jo je naročilo ministrstvo za kulturo in v kateri se je primerjalo medijsko pisanje o knjigah v obdobju 1993 in 2008, se o knjigah, sploh glede na povečano število novih naslovov, vse manj piše. Ima JAK kot osrednja javna institucija za knjigo v zvezi s tem kako strategijo?
Pregl: Raziskava prinaša marsikaj zanimivega; odlično bi bilo, če bi jo lahko razširili in poglobili. Osnovna strategija JAK je, da bi v prihodnje izhajalo manj, a še boljših knjig. Tako bi bile deležne večje pozornosti, za katero tekmujejo z novimi in novimi vsebinami in oblikami v informacijski družbi. Seveda pa JAK vzpodbuja, še posebej na področju bralne kulture in literarnih prireditev, vrsto prijemov, ki obračajo pozornost h knjigam.

Rugelj: Osnovna strategija JAK je torej, da se zmanjša število izdanih knjižnih naslovov. Se vam zdi, da je to prava strategija Agencije za knjigo, da teži k zmanjševanju števila izdanih knjig in ali menite, da JAK na to lahko dejansko vpliva, glede na to, da subvencionira zgolj kakih 6 % vseh knjig, ki izidejo pri nas?
Pregl: Mimogrede, vse, kar izide pri nas, ni knjiga v pravem pomenu besede. Po mojem mnenju bi bil odstotek, ki ga navajate, zato kar nekaj višji, vsaj kar zadeva naslove. Strategijo krčenja števila naslovov so potrdili tako založ­niki kot avtorji na posvetih, ki smo jih sklicali. Predlagajo manj subvencij, ki naj bodo višje. Seveda pa tudi mimo tega želimo vplivati na število izdanih knjig; po eni strani s podpiranjem nedvoumne kritike publikacij in posrednim gojenjem okusa, po drugi strani z dvigovanjem založniških standardov. Vsakdo, ki želi izdati knjigo, naj sprva to počne za svoj denar in z lastnim tveganjem ter naj se dokaže kot nekdo, ki zna. Z javnim denarjem pa bomo podpirali najboljše stvari. Upam, da bomo k tem korakom pritegnili tudi javne knjižnice.   

Rugelj: JAK je v okviru možnosti podprla izid knjig, ki so za tri evre izšle kot del projekta Svetovne prestolnice knjige. Se vam zdi to pravi način za krepitev celotnega komunikacijskega kroga knjige, od avtorja do bralca/kupca? Imate v zvezi s splošno promocijo kupovanja knjig, pri čemer smo Slovenci na repu Evrope, v planu kakšno novo strategijo?
Pregl: Projekt Svetovna prestolnica knjige je velika in pomembna stvar. Znotraj tega poglavje »knjige za vsakogar« razumem kot priložnostno darilo Ljubljane in države bralcem. Po mojem mnenju je to lepo in pomembno bo analizirati vse učinke, ko bo ta zgodba zaključena. Upam, da bodo vsi, ki pri tem sodelujejo, glasno povedali svoja mnenja in izkušnje. Sicer pa daril bralcem pri nas ne primanjkuje. Zdaj je treba krepiti še druga področja, ki od avtorjev vodijo k bralcem oziroma, kot pravite, kupcem. JAK v načelu ne bo producent dogodkov, bo pa v okviru svojih razpisov podprla vsako dobro zamisel. O nekaterih se že pogovarjamo. Naj ta hip rečem le to: seveda so bralci zelo pomembni, ampak brez kupcev ne bo slovenske knjige, in tega se zavedamo.

Rugelj: Na tem področju torej za sedaj ni planiranih konkretnih aktivnosti in še čakate na predloge s strani producentov?
Pregl: Konkretne aktivnosti si lahko vsak prebere na naši spletni strani, kjer govorimo o tem, kaj financiramo na področju literarnih prireditev in bralne kulture. Dogovarjamo se, kot sem omenil, za še nekatere nove stvari. Dobre predloge producentov vedno z veseljem sprejmemo.

Rugelj: Sprašujem bolj o aktivnostih v zvezi s krepitvijo celotnega komunikacijskega kroga knjige, torej tudi kupovanja knjig, ki je ključna za delovanje založništva.
Pregl: Kot veste, gredo vse podpore knjigi v najširšem smislu prijaviteljem na podlagi razpisov in pozivov iz programskega denarja. JAK ima za svoje lastne projekte denarja zelo malo in je tudi formalno zelo omejena. V našem glavnem razpisu (JR7 – KNJIGA) smo zato med cil­ji zapisali, da bomo podpirali inovativnost in sodobne tehnološke rešitve pri razširjanju leposlovja in humanistike. Prijavitelji na to »ponudbo«, ne glede na vnaprejšnja zanimanja, niso reagirali. Zdaj bomo nekaj denarja skušali zagotoviti v finančnem načrtu za leto 2011 v dejavnosti JAK, v razpisih pa bomo med svojimi cilji prodaji knjig namenili še nekaj več »ekspli­citne« pozornosti.
 
Rugelj: Slovenci smo še kar solidni bralci in kupci domačega otroškega in mladinskega leposlovja. V tem segmentu imamo tudi nekaj najbolj izposojenih piscev. Precej drugače je pri leposlovju za odrasle, kjer se, razen pozitivnih ekscesov tipa Čefurji raus! le s težavo proda petsto začetnih izvodov odrasle domače leposlovne knjige. Glede na to, da ste tako avtor kot tudi manager JAK, imate idejo in načrt to spremeniti? Kako? Znano je, da kljub globalizaciji ljudje najraje konzumirajo domačo kulturo, seveda če je ta užitna.
Pregl: Zgodovina literature je zgodovina prodane literature. Rokopisi iz predalov, ki niso dosegli bralcev, v glavnem ne štejejo. Če bi bile knjižne prodajne uspešnice znane vnaprej, bi mnogi izdajali le to. Na vsak način pa dobra prodaja, nagrade in javna pozornost dajejo neke oporne točke za nakazovanje smeri, kaj je ljudem in kritiki všeč. Imamo kar nekaj »užitnih« domačih avtorjev in razglabljanja o tem, da smo slovenski avtorji pretežno neberljivi in da naše knjige izhajajo v mini nakladah, so splošna in netočna. Okusi so k sreči seveda različni. In odločitve so svobodne in pes­tre: kaj in kako kdo piše (ali bere), je intimna opredelitev. Že pred leti sem svečano in javno obljubil, da nasvetov ne bom dajal. 

Rugelj: Torej se vam zdi, da je stanje na podro­čju slovenske literature za odrasle dobro in da tu ni treba ničesar spreminjati? Osebno namreč vidim precejšnje pomanjkanje komunikativnih piscev (te, ki jih imamo, lahko preštejemo na prste ene ali dveh rok), ki bi svoje romane ali pesmi za odrasle prodajali v vsaj tisoč ali dva tisoč izvodih. Imate morda podatke, koliko slovenskih romanov za odrasle se je denimo lani po prvem natisu ponatisnilo?
Pregl: Najprej, nisem za to, da z levo roko odpravimo mladinsko literaturo. Če bomo med mladimi vzgojili veliko bralcev, jih bo tudi v starejših skupinah ljudi vse več. Visoke naklade dobrih knjig zanje, ki jih ni malo, zaslužijo našo pozornost. In tudi v tujini visokih naklad ne dosegajo vse domače knjige. Primerjava naklad naše izvirne literature z nakladami objavljenih prevedenih, komercialno podprtih uspešnic iz tujine ni korektna. Povprečne naklade leposlovja, če jih primerjamo s številom prebivalcev, pa naj si bo to Nemčija, Španija ali Rusija, za Slovenijo niso (pre)nizke. Na koncu – pogosto je branje bolj elitna kot množična zadeva. Ne vidim načina in potrebe, da bi JAK ukazovala pisateljem, kaj naj pišejo, založnikom, kaj naj izdajajo in bralcem, kaj naj berejo.

Rugelj: Spomnim se vaših tekstov/predlogov, da bi se 100 slovenskim pisateljem/pesnikom podelilo neke vrste mesečno plačo, da bi lahko bolj nemoteno ustvarjali. V zameno pa bi imela družba prost javni dostop do del avtorjev po njihovi smrti, njihovo uporabo v učbenikih itn. Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kaj bi bilo z njihovimi, v času »družbene plače« nastalimi deli. Kako bi bilo po tem konceptu potlej s plasmajem/honoriranjem novih tekstov, če so bili ti že plačani skozi plačo? Kdo in na kakšen način bi lahko izdal te knjige?
Pregl: Moja želja je, da bi v nekaj letih kakšnih sto knjižnih ustvarjalcev (pisateljev, pesnikov, prevajalcev itn.), ki so se že dokazali z vrhunskim delom, imelo prejemek (plačo, štipendijo ali kar koli že) 2.000 evrov mesečno. To skupaj letno pomeni manj kot pol kilometra najbolj enostavne avtoceste (po slovenskih cenah). Avtorji bi imeli s tem zagotovljeno osnovno življenje in jim za plačevanje položnic ne bi bilo treba tekoče proizvajati velikih količin česar koli. Kar bi ustvarili, bi normalno prodali kateremu koli založniku po spodobni, in ne prisilni ceni. Količina izdanih del bi se najbrž zmanjšala, kvaliteta pa povečala. Število subvencij bi se lahko zmanjšalo, višina pa povečala. Knjižnice bi bile pod manjšim pritiskom kupovati velike količine vsakršnih naslovov. Po tej poti bi morda našli tudi pametno rešitev pravic za elektronske/spletne izdaje. Živim avtorjem bi omogočili spodobno življenje, ne pa, da bi tudi od njihovega, namesto le od svojega, dela živeli njihovi dediči še 70 let po njihovi smrti. Nimam vtisa, da bi bilo slabo, če bi nekaj ustvarjalcev živelo dobro, morda celo zelo dobro.

Rugelj: Po tem predlogu torej izbrani stoterici ne bi bilo treba za tekočo »osnovno plačo« narediti ničesar? Kar bi torej v »družbeno plačanem« času ustvarili, bi lahko »še enkrat« prodali?
Pregl: Ne govoriva o »izbrani« stoterici, ampak o sto ustvarjalcih, ki so se predhodno dokazali s svojim delom. Zdi se mi škoda, da bi šli prodajat čevlje, kar zna na tisoče ljudi; v nacionalnem interesu je, da delajo tisto, kar delajo dobro in česa ne zna nihče drug. In če veva, da je ekonomski razvoj Slovenije povzročil, da je v našem času plačilo za avtorsko delo četrtina tega, kar je bilo pred tridesetimi leti, me tudi današnje podvajanje zneskov sploh ne bi skrbelo.

Rugelj: Nekako bi ti ustvarjalci vseeno morali biti izbrani. Se vam ne zdi, da bi bilo po podobnih kriterijih do podobne ugodnosti upravičenih še kar nekaj redkih kadrov, od drugih kulturnih dejavnosti pa do znanosti? Da o problemih v zvezi z dolžino »mandata«, pogoji vstopanja in izstopanja ter drugem niti ne govorim.
Pregl:  Izbrati bi jih – na podlagi nedvoumnih rezultatov dela – moral ožji organ z ustrezno avtoriteto na predlog stanovskih društev in opredeliti tudi ustrezne tehnične podrobnosti. Sestav tega organa bi se redno menjal. Te zamisli ne razumem kot oblikovanje novega sistema privilegijev, pač pa kot zagotavljanje spodobnega plačila za vrhunsko avtorsko delo, ki je danes res popolnoma razvrednoteno.
Ne vem, če imamo pri nas veliko vrhunskih znanstvenikov s pomembnimi dosežki, ki od svojega dela težko živijo. Če je tako, imajo najbrž svoja ustrezna »telesa«, ki lahko reagirajo. Nisem pa za to, da ker/če ne moremo hkrati rešiti prav vsega, ne bi uredili tistega, kar je mogoče.

Rugelj: Svobodnih umetnikov/kulturnikov in raziskovalcev je kar nekaj. Morda za konec še nekaj bolj sproščenega: vam ob vodenju JAK ostane še kaj časa za pisanje?
Pregl: Kot direktor JAK veliko časa porabim za pisanje. Za svoje pisanje, ki me sprošča, pa mi časa ostane bolj malo.