Spomini in spoznanja

Recenzija Bukla

Ugledni diplomat, pravnik in politik ­Ernest Petrič je ob formalni upokojitvi v obsežni knjigi – 4. zvezku zbirke Studia diplomatica Slovenica – strnil tisto, kar je ostalo najbolj živo, ko se je po 56-letni delovni dobi ozrl nazaj po svojih nekdan­jih odločitvah, dejanjih in doživetjih. Oprl se je na osebni arhiv ter na spomine na dogajanja iz življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembna tudi za slovensko državo. Pri tem je vse zasebno, družinsko, kolikor je bilo mogoče, pustil ob strani. Po neuspelem poskusu uveljavljanja formalno sicer dovoljene demokratične procedure v tako imenovani akciji 25 poslancev, ko je kot »anarholiberalec« doma ostal brez možnosti za napredovanje, je začel svojo prihodnost graditi v tujini. Na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu v času sesuvanja komunističnih režimov v Evropi odprli vrata v diplomacijo. Po veleposlaniški epizodi v Indiji je bil, še z jugoslovanskim potnim listom in z uradom v hotelski sobi, prvi Slovenec, ki je uradno vstopil v Belo hišo. Naslednji poglavji sta bili delovanje na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaništvo na Dunaju. Bolj sveži so spomini na delovanje na ustavnem sodišču RS, kjer je Petrič pri sprejemanju pogosto težkih odločitev zavzemanju za pravičnost vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. Da je avtor vseskozi tudi samokritičen, kar v spominski literaturi ni pogosta vrlina, pričajo poglavja, v katerih opisuje svoj delež v prizadevanjih – kot je bilo zavzemanje za zimske olimpijade brez meja ter vozel še vedno nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško – ki niso pripeljala do zaželenega izida.

Iztok Ilich, Bukla 144

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.