Uprizoritvene umetnosti, migracije, politika

Recenzija Bukla

Obsežna monografija, ki jo je skrbno uredila Barbara Orel, raziskuje nadvse pomembno vprašanje: prepletanje različnih kultur na slovenskih gledaliških deskah, saj Slovenija leži na stičišču slovanske, germanske in romanske kulture, kar omogoča bogato izmenjavo vplivov. Že prva pričevanja o slovenskem gledališču prikazujejo njegovo hibridno kulturno poreklo; prvo ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku je prevod nekaj prizorov iz Molièrovega Georgea Dandina (1670), Škofjeloški pasijon (1721) kapucina Lovrenca Marušiča, ki je najstarejše v celoti ohranjeno besedilo, pri nas namenjeno uprizarjanju, pa je trijezično, spisano v slovenskem, nemškem in latinskem jeziku. V delu skušajo avtorji zajeti predvsem čas 20. stoletja, ko je slovenski prostor postal sestavni del večkulturne skupnosti jugoslovanskih narodov, in 21. stoletje, v katerem se je pridružil evropski integraciji. Vsekakor raziskava, ki ponuja močno odskočno desko za vse nadaljnje raziskave medkulturnih povezav v gledališču in umetnosti nasploh.

Vanja Jazbec, Bukla 140

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.