Utopija pravil

Recenzija Bukla

Davida Graeberja (1961), anarhističnega antropologa, ki predava na Londonski poslovni šoli, v slovenščini že poznamo po njegovem monumentalnem delu Dolg: prvih 5000 let in po knjižici Fragmenti anarhistične antropologije. V zbirki esejev Utopija pravil se je Graeber lotil birokracije, pri čemer jo obravnava z različnih perspektiv; po eni strani kaže, kako se je ta že tako razbohotila in zažrla v naše vsakdanje življenje, da jo že skoraj sprejemamo za nekaj vsakdanjega (kar kaže zmanjšanje pogostosti njenega omenjanja v medijih), po drugi strani pa se je njena navzočnost v našem življenju povečuje in privzema različne oblike, na kar kaže povečevanje števila obrazcev in druge papirologije v zadnjem obdobju (to se seveda ne nanaša samo na javne institucije, temveč tudi na zasebni sektor, denimo banke). Graeber birokracije seveda ne interpretira le negativno, saj, denimo, ugotavlja, kako je bila nemška birokracija nekoč celo zelo učinkovita, vendar ob tem, tudi z navedbo Webrovega citata »Birokratska uprava je po svoji naravi vedno uprava, ki izključuje javnost. Birokracija prikriva svoje znanje in početje pred kritiko, koliko je to le mogoče … Pojem uradne tajnosti je njena posebna iznajdba in ničesar ne brani bolj fanatično kot prav to držo, ki je zunaj teh specifično opredeljenih področij ni mogoče povsem trezno utemeljiti« ugotavlja, da potem, ko enkrat vzpostavite birokratski sistem, ne morete več brez njega, ne morete se ga – že od časov starega Egipta naprej – več znebiti, ta pa vse bolj začne živeti po svoje in se krepi tako močno, da brez njega ne more delovati še tako absoluten monarh. Utopija pravil je več kot aktualna knjiga, ki je kot nalašč za nenehno vrednotenje ustreznosti potrebnosti birokratsko administrativnega dela.

Samo Rugelj, Bukla 138-139

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.