Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva

Založnik o knjigi

Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva je Fleckova edina znanstvena monografija. Njena poglavitna teza je, da na nastanek in razvoj znanstvenega dejstva bistveno vplivajo družbeno-historične okoliščine, v katerih je bilo to dejstvo »odkrito«. Fleck na različnih primerih iz znanstvene zgodovine – zlasti na primeru odkritja sifilisa – dokazuje, da znanstvene raziskave in teorije ne nastajajo v idejnem vakuumu, temveč so vpete v dolgi niz predhodnih idej, pojmov in hipotez, od katerih so številni nastali izven znanstvene domene in so prepreženi z mitološkimi, religioznimi in podobnimi vsebinami. Znanstveniki tako niso izolirani racionalni agensi, temveč so del širših miselnih kolektivov, ki so skozi čas razvili vrsto implicitnih kriterijev, na podlagi katerih pojave, ki jih proučujejo, označujejo za (ne)smiselne in (ne)resnične. Ti kriteriji pa niso izključno znanstveno-teoretskega značaja, ampak so pogojeni s prostorom, časom in kulturo, v katerih so nastali. Fleck na ta način odpira zanimiva vprašanja o naravi resnice in znanstvene vednosti, o odnosu med družbo in znanostjo itd.

Ludwik Fleck je bil poljsko-judovski mikrobiolog, zdravnik in filozof, ki se je v zgodovino misli zapisal zlasti po zaslugi svojih del s področja historične epistemologije ter zgodovine in sociologije znanosti. Fleck, ki ga je odmevni francoski filozof in antropolog Bruno Latour proglasil za »ustanovitelja sociologije znanosti«, je bil izjemno pronicljiv mislec, čigar ideje pa so zaradi vrste zunanjih (politično-gospodarskih) dejavnikov ostale dalj časa domala povsem neznane. Fleck je namreč večino svojih del objavil v izredno napetih časih (med vzponom in prevlado nacizma), ki njegovim razmislekom o družbeni pogojenosti znanstvene vednosti niso bili pretirano naklonjeni. Kot Jud je po izbruhu druge svetovne vojne pristal najprej v lvovskem getu ter nato v Auschwitzu in Buchenwaldu. Čeprav je vse te grozljive preizkušnje uspešno prestal, so v njegovo ustvarjalno pot vendarle vstavile pomembno zarezo, saj je v zadnjih letih svojega življenja objavil zelo malo. Fleckovo delo je pričelo prepoznavnost zlagoma pridobivati šele, ko ga je v svoji Teoriji znanstvenih revolucij (1962), ki še danes velja za najpogosteje citirano delo s področja filozofije znanosti, omenil Thomas Kuhn, ki je Flecka oklical za svojega idejnega predhodnika.