Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe
24,00 € 24,00 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa 0,72 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, dobava 1-5 delovnih dni

Knjigo zavijemo v darilni papir in zavežemo s trakom. Račun prejme kupec, knjigo obdarovanec.

2,90 €


Založba ZRC, ZRC SAZU
Leto izdaje 2020
ISBN 978-961-05-0438-2
Leto izdaje izvirnika 2020
Urejanje Luka Vidmar

Tehnične lastnosti
mehka vezava
302 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
književnost in jezikoslovje > knjige o knjigah
zgodovina

Povej naprej

Založnik o knjigi

Avtorji monografije obravnavajo vpliv cenzure na književnost in kulturo sploh na Slovenskem od 16. do 19. stoletja. Nina Ditmajer predstavlja prepovedane, v veliki meri protestantske knjige, ki so jih vsebovale knjižnice samostanov na Spodnjem Štajerskem. Tri poglavja soposvečena 17. stoletju: Luka Vidmar opisuje recepcijo del Libertina Ferranteja Pallavicina, Monika Deželak Trojar se ukvarja s prepovedanimi mariološkimi deli Janeza Ludvika Schönlebna, Boris Golec pa analizira avtocenzuro Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednja poglavja predstavljajo posledice razsvetljenske cenzure na Kranjskem: Martija Ogrin blokado slovenskih poznobaročnih rokopisov, Andrej Pastar razcvet knjigotrštva in časopisja, Sonja Svoljšak pa razširjenost del prepovedanih filozofov in političnih teoretikov. Zadnji poglavji bralca seznanita s spremembami 19. stoletja: Marko Juvan na novo premisli vlogo cenzorja v predmarčni dobi na primeru Kopitarjeve cenzure Kranjske čbelice, Marijan Dović pa analizira srečanja tedanjih slovenskih literatov s cesarsko cenzuro.

Recenzija Bukla

Literarni zgodovinar Luka Vidmar je z osmimi raziskovalci in raziskovalkami sestavil zbornik, v katerem jih del sledi rdeči niti cenzure na Slovenskem še nekaj desetletij dalj, kot nakazuje naslov. V ospredju je »dolgo 19. stoletje« od francoske revolucije do let pred I. svetovno vojno, ko so cerkvene in državne oblasti največkrat posegle v besedila, pripravljena za tisk, ali prepovedale dostop do tujih krivoverskih, prazno­verskih, spotakljivih in drugače neprimernih vsebin, uvrščenih na indeks, ter s tem vplivale na razvoj slovenske književnosti in znanosti. Bralci si lahko ustvarijo predstavo, kako so bile urejene samostanske in največje zasebne knjižnice, kot sta bili Valvazorjeva in Zoisova, ter ugotavljajo, da se je na njihovih policah skrivalo tudi veliko prepovedanega branja. Iz Valvazorjeve Slave so predstavljeni primeri polihistorjeve samocenzure, ki segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev. V novo luč pa so poleg cenzure Prešernove Zdravljice ter uničenja Cankarjeve Erotike in odlaganja uprizoritve Hlapcev, da je avtor ni dočakal, postavljeni še številni drugi manj znani, a prav tako zanimivi primeri.

Iztok Ilich, Bukla 156

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...