Filozofija hoje

Recenzija Bukla

V času, ko se vse več piše in govori o užitkih in pomenu vztrajnostnega teka, nas Frédéric Gros, profesor filozofije na univerzi v Parizu, vrača k osnovi telesa in gibanja. To je hoja, najbolj naravno človekovo gibanje, za katerega človek, potem ko ga usvoji, ne potrebuje nobenega dodatnega treninga, nobene dodatne opreme. Hkrati pa mu ta, kot nam v kratkih in k različnim dimenzijam hoje usmerjenih poglavjih, pokaže Gros, predstavlja prvovrstno priložnost za zlitje s samim seboj in svojim razmišljanjem. Gros v svoji knjigi – izvirno je izšla leta 2009 in je bila prevedena v več jezikov – o hoji razmišlja z različnih perspektiv, od preučevanja slavnih hodcev, kot sta bila Friedrich Nietzsche in Henry David Thoreau, prek njenih bolj metafizičnih dimenzij, tišine in samote, do njenih sodobnejših pojavnih oblik, kot so sprehodi po parkih, mestni postopači itn. S tem pa pokaže, da je sproščena hoja tista ključna telesna umetnost in človeško počelo. »Hoja ni šport,« piše Frédéric Gros. »Pri športu gre za tehnike in pravila, rezultate in tekmovalnost, za katere je treba veliko vaje. Treba je poznati položaje, usvojiti ustrezne gibe. Šele dolgo zatem nastopita improvizacija in nadarjenost. Pri športu gre za rezultate. Kateri po vrsti si bil? Kakšen je bil tvoj čas? Kako si se odrezal? Zmeraj gre za isto delitev na zmagovalce in poražence, kakor v vojni. Med vojno in športom je mogoče potegniti vzporednice, ki so vojni v čast, športu pa v sramoto. Hoja ni šport. Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko. Ni odločilnih rezultatov, ni vsesploš nega dogovora, do kod je treba priti, kajti hodec sam določi, po kateri poti je prišel, ob kateri pešpoti je najlepša pokrajina, kak šen razgled bo imel s tega ali onega pobočja. Za hojo najprej potrebujemo dve nogi. Vse drugo je stvar izbire. Da bi šli hitreje? Če želite iti hitreje, nikar ne hodite, temveč raje počnite kaj drugega. Pojdite z avtomobilom, ladjo, letalom. Nikar ne hodite, zapiše Gros v svoji izvrstni knjigi. Hvalnica hoji, nešportnemu gibanju!

Samo Rugelj, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.