Aspergerke

Založnik o knjigi

Superjunakinje na ozki brvi med presežki in omejitvami

Dekletom aspergerjev sindrom diagnosticirajo redkeje kot fantom, in tudi ko so simptomi prepoznani, jim pomoč pogosto ni na voljo. Priročnik zapolnjuje praznino na tem področju. Obravnava različne vidike tako osebnega kot poklicnega življenja: zgodnje spomine na obtoževanje in krivdo, posamezne izjemne spretnosti, prijateljstva, romance in zakon; zajeti so tudi zaposlitev, kariera, rituali in rutine, skupaj z depresijo, zlomi in nerazumevanjem, ki so skoraj integralni del ljudi s spektra. Knjiga razkrije refleksije več kot petintridesetih žensk z diagnozo v spektru, pa tudi njihovih partnerjev in staršev.

Aspergerke so tiha manjšina. So manjšina manjšine. Ženske z aspergerjevim sindromom so manj vidne, v primerjavi z moškimi na spektru avtizma so večinoma kasneje in tudi manjkrat prepoznane in diagnosticirane. Svoje posebnosti pogosto skrivajo in dalj časa kompenzirajo. Njihovo trpljenje zaradi drugačnosti in posledično socialne izključenosti je največkrat obrnjeno navznoter, v njih same. Tudi kot odrasle ženske največkrat ne najdejo sogovornika, s katerim bi lahko podelile svojo drugačnost in izzive, ki jim jih ta prinese v vsakdan izobraževalne, poklicne in partnerske poti.
Rudy Simone, sama aspergerka, jim prihaja naproti kot prijateljica, svetovalka, mama in do neke mere tudi terapevtka. Ko se nam v življenju zatakne, večinoma niti ne potrebujemo strokovnjaka, ampak predvsem razumevajočega poslušalca in nekoga, ki nam nudi toplino prijateljske rame. Rudy Simone s svojo zgodbo in zgodbami vseh aspergerk, ki jih v knjigi zbere, sporoča drugim članicam plemena, da niso same in da jih je veliko tam zunaj, ki preživljajo podobne posebne zgodbe. Deli izkušnje, svetuje in ponuja možne rešitve tako aspergerkam kot tudi njihovim partnerjem, prijateljem in staršem. Knjigo priporočam tudi strokovni javnosti, zlasti zdravnikom in psihologom, saj je glede na izkušnje tudi pri njih poznavanje posebnosti pri funkcioniranju teh žensk pomanjkljivo, izzivov, s katerimi se srečujejo, pa veliko. Knjiga je napisana v sproščenem slogu, s čimer razbremenjuje pogosto resne in težke teme. Njeno osnovno sporočilo je optimistično, njen glavni namen pa opolnomočenje žensk, ki imajo poleg šibkosti tudi veliko talentov in moči. Ti jih delajo čudovite in zaradi njih je celotna družba lahko boljša. Nam drugim, ki njih tako ali drugače le srečujemo, bo knjiga pomagala, da bomo povečali svojo strpnost in pomagali tem »posebnicam«, da bodo svojo drugačnost lažje sprejele in objele. - Doc. dr. Marta Macedoni Lukšič, dr. med., Inštitut za avtizem Ljubljana

iz knjige

Diagnozo aspergerjev sindrom sem dobila šele, ko so ga diagnosticirali moji hčeri. To je bilo pred skoraj petnajstimi leti. Takrat so le redki, ki sem jih poznala, sploh že slišali za razvojne motnje, kaj šele za aspergerjev sindrom. Na srečo se je v vmesnem času marsikaj spremenilo. Zdi se mi, da je dandanes že vsakdo, ki ga vsaj malce zanima vedenje ljudi, slišal za Hansa Aspergerja in njegove »avtistom podobne« paciente, ki imajo težave z neverbalno komunikacijo, interakcijo z vrstniki, imajo omejena, a močna interesna področja (in inteligenčni kvocient višji od povprečja), so verbalno močni in imajo neverjetno sposobnost za priklic podrobnosti in dejstev. Aspergerjev sindrom je ljubljenček medijev, zato se pojavlja povsod – tako na rdeči preprogi v Hollywoodu kot v strokovnih razpravah tudi najmanjših šolskih okrožij. Če pojem poguglate, bo hitro jasno, kaj imam v mislih.
dr.
A čeprav je vznemirljivo opazovati, koliko pozornosti mu namenjamo, pa večina nas, ki ga imamo, ostaja brez formalne diagnoze, še posebej, če nimamo kromosoma Y. Žensk, od majhnih punčk pa do starejših gospa, radar pravilne diagnoze praviloma ne zazna, zato večinoma pristanejo v svetovih, v katere ne sodijo. Nevroze, shizofrenija, obsesivno-kompulzivna motnja, osebnostna motnja, opozicijsko-kljubovalna motnja, anksioznost, socialna fobija – vse to so znane diagnoze žensk nad določeno starostjo, ki si prizadevajo osmisliti okolje, družbo, odnose in podobno. Ne samo da so te diagnoze brez vsake osnove, zelo velika je verjetnost, da ima mešanica sočasnih dejavnikov zasnovo na genetskem kodu teh žensk. Težava je, da veliko svetovalcev in zdravnikov v srčiki tega klobčiča ne zna videti aspergerjevega sindroma. (Str. 11)