Podoba-čas

Recenzija Bukla

Prevod filmske teoretske klasike Podoba-gibanje je v slovenščini izšel leta 1991, ko je napočila tudi doba poosamosvojitvenega domačega filma, ki je dala nekaj poleta tudi filmski publicistiki in teoriji. Njeno nadaljevanje z naslovom Podoba-čas (izvirno je izšla 1985) izhaja v času, ko sta se globalna filmska estetika in njen dostop do gledalcev povsem spremenila, slovenska kinokultura pa je najbrž na najnižji ravni doslej, saj je bilo kinoprikazovanje v letu pandemije zelo omejeno, filmska teorija pa v knjižnem smislu še vedno sloni na avtorjih, ki so v slovenskem prostoru prisotni že več deset­letij – mladih skoraj ni. Morda bo izid Deleuzove knjige spodbudil k ponovnemu razmišljanju o filmu v specifično teoretskem okviru. Deleuze je namreč filme delil v dve zvrsti, ju potem tudi popisal v svojih knjigah in obširno dokumentiral s primeri iz različnih klasičnih filmov: prvo (podoba-gibanje) je označeval tudi s terminom podoba-akcija, za katero je bila značilna neprekinjena čutno-gibalna kontinuiteta protagonistov. V nasprotju s tem pa je za podobo-čas značilno prekinjanje čutno-gibalne kontinuitete. To se odraža tudi v dejavnosti likov: v prvem tipu filmov so liki dejavni in organizirajo čas (in življenje) po svoje, v drugem pa so bolj opazovalci časa, kar v nekem smislu velja tudi za gledalce, ki pri tem tipu filmov pogosto tavajo v času. Knjižna filmska klasika, ki jo je preprosto treba dodati k njeni predhodnici!

Samo Rugelj, Bukla 160

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.