Vsi drugi se imenujejo ljubezen

Recenzija Bukla

Petra Zobca (1932– 2012), legendarnega slovenskega filmskega delavca, občasnega igralca, statista, asistenta režiserjev, režiserja množičnih scen in aktivnega udeleženca štirih desetletij slovenske kinematografije, smo do zdaj kot (avto)biografa in popisovalca slovenske filmske zgodovine iz prve roke že spoznali v knjigah Od Krima do Krima (2006) ter Od daleč in blizu (2009), kjer so zapisani njegovi pogovori s filmsko pedagoginjo Mirjano Borčić. Avtobiografske zapise, iz katerih je nastala knjiga Vsi drugi se imenujejo ljubezen, je Zobec pisal več let, vendar jih ni uspel urediti v končno obliko. Zato je uredniško in redaktorsko delo prevzel Marcel Štefančič, jr., ki je s svojim filmskim znanjem uspel rešiti mnoge kronološke in druge nejasnosti ter Zobčevo besedilo ustrezno zaokrožiti. Kar dobimo, je inspirativna avtobiografija, v kateri je Zobec po mladostnih letih, ki jih je preživel tudi v Beogradu, in začetnih dvomih, kam naj se usmeri poklicno, svojo življenjsko misijo našel v filmu, kjer je v naslednjih desetletjih presežno in v raznih vlogah sodeloval pri raznoterih domačih in tujih projektih. S svojim šegavim memoarskim pisanjem, ki buhti od anekdot, dejstev in njegovih strastnih življenjskih prepričanj, pa se je v slovensko filmsko zgodovino, kljub temu, da se ni samostojno podpisal pod režijo kakega celovečernega filma, zapisal kot unikaten in pomemben lik, zanamcem pa pustil dovolj zapisov, iz katerih bodo še naprej rekonstruirali slovensko filmsko dogajanje v njegovem času.

Samo Rugelj, Bukla 109

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.