Zombi - Od Romera do Romera

Založnik o knjigi

»Kam ste dali mojo ženo?«
»Mrtva je, gospod. Odpeljali so jo v mrtvašnico.«
»V mrtvašnico? Ponorela bo!«

»Zombi ni alegorija sodobnega prekarnega, fleksibilnega, postfordističnega človeka, ki se bori z odtujenostjo, temveč alegorija človeka, ki se bori za golo preživetje. Kapital ga je tako razlastil, da mu je ostalo le še golo telo – vse bolj utrujeno, vse bolj utrujeno, vse bolj izmučeno, vse bolj rigidno, vse bolj degradirano, vse bolj mrtvo. Nenehno je prižgano. Stalno je vklopljeno. Nikoli ne ugasne. Nikoli ne zaspi. Vdalo se je kapitalu – totalno. Ne more se več upreti – moči in energije ima le še za zombie walk. Preživi lahko le tako, da se odreče svoji identiteti, svoji integriteti, svoji subjektivnosti in svojemu spominu – zombiji so brez spomina. Kapitalizem uničuje spomin, toda z razlogom – ljudje morajo pozabiti na alternative, na pretekle prizore zgodovine, na revolucionarno preteklost.«

»Zombijski filmi so idealne alegorije sveta, v katerem je kapital požrl vso empatijo, solidarnost, kooperativnost, pravno državo, demokracijo in človekove pravice.«

»Zombiji so transfiguracije neoliberalnih perverzij – globalizacije, liberalizacije, deregulacije, privatizacije, marketizacije, fleksibilizacije, financializacije, dividendizacije, deindustrializacije, offshoringa, outsourcinga. Ko je leta 2008 izbruhnila huda finančno-gospodarska kriza, so bile neoliberalne politike obsojene na smrt – kriza je bila posledica neoliberalnih politik. Kriza ni bila nepričakovana in nepredvidljiva, ne, ni bila Talebov »črni labod«, ki ga je nemogoče napovedati in predvideti, ampak je bila zombi, ki je, pravi Chris Harman, zrasla in bušnila iz samega kapitalizma, v katerem se krize itak ciklično vračajo, kot zombiji. Nikoli ne umrejo – vedno ponovno vstanejo. Vedno so nemrtve.«
– iz knjige

»To je največja krutost življenja. Najprej ti da možnost, da okusiš mladost in vitalnost, potem pa si priča svojemu lastnemu razpadanju.«

»Zombi je postal metafora neokapitalizma, kapitalizma katastrofe, kapitalizma razlaščanja, kapitalizma obupa, kapitalizma paralize – in tega, kar počne z ljudmi. Ljudje so vse bolj hiperaktivni in amfetaminski, vse bolj manični in hektični, vse bolj multiopravilni in ekstremni, vse več znakov življenja kažejo, vse bolj se delajo žive in pametne, »smart« – iz strahu, da jih ne bi žive pokopali.

Gotovosti ni več. Kdo je živ in kdo mrtev, je težko reči. Tega ne ve niti trg. Še algoritem ne. Ko človek umre, algoritem še vedno misli, da je živ. Še vedno se hrani z njegovimi kliki, njegovimi všečki, njegovimi preferencami, njegovimi nakupi – z njegovo nemrtvost jo in njegovo neživostjo. Tudi mrtvečev profil na Facebooku, njegova spletna stran in njegov blog preživijo – zombificirani. Nemrtvi in obenem neživi.«
– iz knjige

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960) je filmski kritik, publicist in avtor več kot osemdesetih knjig. Z zgodovino filma se je do sedaj sistematično spoprijel že nekajkrat, saj je v Maškaradi (2013) obdelal slovenski film od leta 1948 do 1990, v kritični enciklopediji Slovenski film 2.0 (2016), pa pokril praktično vse slovenske celovečerne filme iz obdobja sa mostojne Slovenije od leta 1991 do 2016. Tudi zgodovini svetovnega filma je posvetil kar nekaj knjig, najbolj odmevna je bila njegova Zadnji film (2007), v kateri je popisal zlata leta Hollywooda, v Veliki čistki (2012) se je posvetil hollywoodskemu lovu na komuniste, Kliči F za film (2017) pa prinaša njegove izbrane filmske eseje iz zadnjega desetletja. V svoji najnovejši esejistični knjigi Zombi pa se je posvetil zombijem, temu filmskemu in medijskemu fenomenu zadnjega obdobja, in briljantno pokazal, zakaj so zombiji tako neustavljivo privlačni za sedanje generacije filmskih ter televizijskih gledalcev in zakaj predstavljajo prvovrstno metaforo sodobnega neokapitalizma.

o knjigi v drugih medijih

Sobotno branje na Radiu Prvi:
»Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, publicist, avtor obsežnega knjižnega opusa, tudi štirikratni nominiranec za Rožančevo nagrado in njen dobitnik za leto 2014 za eseje Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je tudi zdaj pod okriljem založbe UMco spisal eseje. A tokrat o zombijih. Poglobljeno analizo o zombijih, tem medijskem in filmskem fenomenu zadnjega obdobja, ki jih Štefančič vidi kot enkratno metaforo sodobnega neoliberalizma. Kot pravi: ” Zombi ni alegorija sodobnega prekarnega, fleksibilnega, postfordističnega človeka, ki se bori z odtujenostjo, temveč alegorija človeka, ki se bori za golo preživetje. Kapital ga je tako razlastil, da mu je ostalo le še golo telo – vse bolj utrujeno, vse bolj izmučeno, vse bolj rigidno, vse bolj degradirano, vse bolj mrtvo.” Hkrati pa so zombiji tudi metafora preobrazbe, revolucije meni avtor knjige. Zakaj? To in še več izveste v pogovoru z Marcelom Štefančičem, jr. v oddaji Sobotno branje.«