Ljubice in kraljice

Recenzija Bukla

Samostojnost žensk in njihova svoboda pri javnem delovanju sta se skozi zgodovino zelo spreminjali. Lok ženskih pravic se je pel od zakonitega opravljanja najrazličnejših poklicev in izvajanja dobrodelnih in družbenokoristnih dejavnosti do srednjeveškega pojmovanja nestanovitnosti ženskega ravnanja, nepristojnosti razpolaganja z lastnim imetjem in tako rekoč popolne nadvlade moškega intelekta, kar ženskam pogosto niti z rojstvom v kraljevsko družino ni moglo zagotoviti enakih pravic kot moškim. Zato smo še toliko bolj veseli verodostojnih zgodovinskih zapisov o najvplivnejših ženskah s francoskih in drugih evropskih dvorov, ki so, vsaj če pogledamo 16. stoletje, zasedale pomembna mesta in visoke politične položaje, povzpele so se na angleški prestol, pa na škotskega in avstrijskega, kot vojvodinje in regentke pa so imele pomembno versko in kulturno vlogo ter pokazale veliko nadarjenost za diplomacijo in politiko. »A najsi so bila njihova življenja še tako veličastna, so vedno le skupek posameznih primerov in se nikoli ne zlijejo v eno samo zgodbo. Nobena izmed njih namreč ni dvomila, da zgodovina ostaja uradna prednostna pravica moških in da se je zato, da se vanjo vključiš, ne da bi te njeno kolesje strlo, treba zakrinkati, posegati po zvijačah, si najti močne zaveznike, delati usluge, zapeljevati, podkupovati, kaznovati – in znati v pravem trenutku zapustiti prizorišče,« je v uvodu zapisala priznana italijanska avtorica, profesorica, ki se je specializirala za študij življenja intelektualcev francoskih salonov in je odlična poznavalka obdobja evropskega neoklasicizma. Njeni portreti Katarine Medičejske, Marije Terezije Avstrijske, Marie Antoanete in drugih močnih žensk, kraljic, princes in vplivnih ljubic kraljev, govorijo o pogumu, bistroumnosti in iznajdljivosti žensk, ki so vsem preprekam navkljub po svoje zaznamovale evropsko zgodovino.

Renate Rugelj, Bukla 161

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.