Slovenska slikanica za nagrado Peter Pan
Švedska sekcija IBBY za otroško in mladinsko literaturo že od leta 2000 vsako leto podeli nagrado Peter Pan za najboljšo otroško ali mladinsko knjigo manj znanega avtorja, ali iz okolja in kulture, ki sta manj poznana švedskim bralcem. Na seznamu desetih nominiranih knjig preteklega leta se je znašla tudi slikanica Dežela bomb, dežela trav, avtorja Braneta Mozetiča in ilustratorke Maje Kastelic. V slovenščini je izšla v zbirki Aleph, leta 2013, nato pa še v španščini, katalonščini, italijanščini, arabščini, korejščini in lani v švedščini (Landet Bomb Landet Gräs, založba Vombat, v prevodu Dolores Meden).
Takole so zapisali v argumentaciji:
»Trava in zelenje sta močni podobi življenja in rasti, medtem ko bombe in orožje predstavljajo nasprotno stran, uničenje in propad. V slovenski slikanici ustvarjalcev Braneta Mozetiča (besedilo) in Maje Kastelic (ilustracije) Dežela bomb, dežela trav je ta delitev podporni motiv. Slikanica tematizira sodobna težka vprašanja vojne in želje po uničenju ter samouničenju na način, ki načenja vrsto tabujev v otroških zgodbah. Knjiga odpira vprašanja, ki so dandanes pomemben del odraščanja v družbi. Upodablja stvari, ki so žal prepoznane, a o katerih se redko govori. Besedilo in slika se medsebojno krepita in z navidezno preprostostjo prinašata bogato vsebino.
Na črno-belih ilustracijah Dežele bomb, dežele trav je vse v znamenju orožja in popolnega uničenja. Starši vzgajajo svoje otroke v duhu uničenja in se veselijo mladostnikovega napredka pri ubijanju sovražnika, otrok pa se nikoli ne dolgočasi ob svojih vojnih igrah. Ko pa gredo otroci spat, se pojavi tesnoba. Do njih prihaja veter iz dežele z one strani gozda in s seboj prinaša nepoznane slike. Sanje so narisane v veselih poletnih barvah in prikazujejo otroke, ki se igrajo v zeleni travi cvetočih travnikov, se kopajo v potokih, obkroženi z metulji in s pticami.
Otroci odidejo v drugo deželo, da bi uničili otroke v sanjski deželi trav. Pohod bo daljši, kot so mislili. Ko pa prispejo tja, postanejo srečnejši in bolj sproščeni. Zdaj so otroci upodobljeni v bujnih barvnih tonih. Nikoli se ne vrnejo v Deželo bomb in besedilo se konča z na videz odprtim vprašanjem, zakaj.
Mozetičeva in Kasteličeva zastrašujoča, a upanja polna slikanica predstavlja utopijo, ki jo potrebujejo tako mladi kot stari. Upanje, ki je pomembno v času, ko so se ideali, ki smo jih zagovarjali, porušili in se pogosto izkrivili v nasprotje, ko smo jih preizkusili v resničnem življenju. V resnici bi bilo lahko na zemlji vse drugače. Sanje nam lahko dajo moč.«